Ko smo se pred dvema tednoma znašli v Mariboru ob Glavnem mostu in opazili hišico, ki ima na pročelju naslikanega Turka, se je iz notranjosti razleglo: »Kar naprej!« Ob vstopu nam je obertrafikant Jan Malec, sicer kustos mariborskega Muzeja narodne osvoboditve, oznanil, da smo stopili v Trafiko – muzej za enega. Z dobrimi šestimi kvadratnimi metri površine se Trafika skupaj z Vojaškim stražarskim stolpom v Vrtojbi, ki spada pod Goriški muzej, poteguje za titulo najmanjšega muzeja v Sloveniji. Sicer pa v Trafiki najdemo, kar bi pričakovali od muzeja in od trafike.

Posebnost tega muzeja je, da je muzej na pragu ...

Stalna razstava vsebuje cigarete, znamke, razglednice, časopis, drobnarije. Malec vsak dan pripravi tudi reprodukcijo starega časopisa - tako je na voljo »dnevni drobiž«, kratka notica, ki jo lahko najdete tudi na Facebook strani trafike. Pripravljen je tudi nabor pomembnih časopisnih številk: osvoboditev Maribora 9. maja 1945; prvi vstop Maribora v Ligo prvakov; ali pa dogodek, ko so v evforiji zaradi obiska Esmeralde v nakupovalnem središču Center zlomili stopnice in vrata. Poleg tega ima Trafika knjižnico, ki deluje po načelu »vzemi in pusti«, čitalnico in občasne razstave, o katerih nam več pove obertrafikant Malec. 

In tako kot se zapletem v pogovor z mimoidočimi ...

Glavna funkcija obertrafikanta je tako, da prejema in predaja zgodbe in s tem tvori vozlišče lokalne skupnosti. 

Ti si kot obertrafikant na pragu izmenjevanja zgodb ...

Zgodba je imela tudi nadaljevanje. Po Malčevih besedah naj bi dotičnega možaka ob nacistični okupaciji Maribora skorajda doletela deportacija v Bosno ali Srbijo, a se je zadnji trenutek spomnil, da ima kot »čič« tudi italijansko državljanstvo in potni list. Malec je poudaril, da je bil Maribor, v nasprotju z splošno zavestjo, v katero je zapisan predvsem kot industrijsko in delavsko mesto, pred drugo svetovno vojno tudi večkulturno svetovljansko mesto. 

Za turiste poskušam sprva nekako orisati čar Maribora ...

Katera je tista zgodba, ki jo rad poveš ...

Trafika - muzej za enega je bila nekdaj seveda trafika. Zgradba, za katero muzeju ni uspelo najti gradbenega dovoljenja, je bila zgrajena nekje med letoma 1925 in 1930. Malec nam pove še zgodbo o prvi trafikantki. 

Recimo, zanimiva je zgodba povezana s cigareti ...

Leta 2018 je občina Maribor napovedala odprodajo Trafike na javni dražbi. Kazalo ji je, da bo postala prodajalna sladoleda ali kebaba. Na srečo so se načrtom uprli kulturniki, pri čemer je veliko vlogo odigralo javno pismo Zore A. Jurič. Pri obnovi je z denarjem in delom pomagal lokalni podjetnik Marko Novak, restavrirali so tudi izvorno sliko Turka na fasadi. 

Ta Turek je v bistvu bil originalno ...

Trafika je vpeta tudi v lokalne podjetniške pobude. Tako lahko na njenih policah najdemo izdelke manjših podjetij, samozaposlenih in nevladnikov. Glavni del dobička Trafika vrne proizvajalcem. 

Police nam predvsem polnijo lokalci, oziroma lokalna manjša podjetja ...

Logiko vpetosti v lokalno skupnost razume Malec na vseh ravneh delovanja Trafike. Lahek dostop ji omogoča, da se hitro odzove na pobude občanov, s tem pa kuratorstvo muzeja postane demokratično in skupnostno. 

Imel sem dogodek, kjer so gospe iz nekega rokodelskega društva ...

Če vas pot torej zanese v Maribor in se nimate kam dat, lahko v trafiki vedno pokramljate z obertrafikantom, recimo o Južni železnici, o mariborščini ali pač o čemer koli že. 

Ponavadi nekateri ljudje sploh ne vedo ...

***

Foto: Igor Unuk | Vir - FB stran Trafika - Muzej za enega