Malo jih je, ampak so glasni
Mario Marzidovšek o subkulturnem delovanju
Vsake toliko na gledališki sceni vzklije novo in docela sveže dejanje, ki omogoči novo polje raziskovanja in ponudi določenim - do tedaj le redko imenovanim ustvarjalcem - možnost, da so videni in nase opozorijo celotno skupnost. Eden izmed takšnih dogodkov v kraju ob Dravi - v mestu propadlih tovarn in gentrificiranih četrti - je Festival ZIZ, ki je letos že tretje leto zapored gostil Dneve mariborske alternativne gledališke produkcije in postregel s pravšnjim, citiramo, teatrom na gobec. Gonilna sila in iniciatorka omenjenega dogajanja je Barbara Polajnar, vodja gledališkega Kolektiva ZIZ, članica programske ekipe in tista, ki je festival začela snovati že leta 2013 v okviru Pekarniških delavnic gledališča zatiranih.
Tako smo bili letos od 6. do 11. septembra priča naboru provokativnih predstav, ki tako ali drugače odstopajo od ustaljenih institucionalnih načinov uprizarjanja in se gibajo po poteh neizrečenega in drugačnega.
Gledališče zatiranih - poznano tudi kot gledališče za družbene spremembe - izvira iz šestdesetih let prejšnjega stoletja iz Brazilije, za njegovega očeta pa velja August Boalo. Omenjena gledališka metoda je bila sprva specifičen odziv na takratno politično stanje in ostro diktaturo brazilske vojaške hunte, z njenim razvojem pa so jo pričeli uporabljati v pedagoške, gledališke, aktivistične in nasploh izobraževalne namene kot nekakšno orodje za razvijanje socialne pravičnosti. Ta metoda daje glas tistim, ki ga nimajo, in na odru spregovori o tematikah, ki so mnogokrat načrtno preslišane.
Gledališče zatiranih zmeraj ustvari določeno atmosfero, v kateri se govori o vsem, kar sicer v institucionalnih gledališčih ni izpostavljeno, to pa počnejo tisti, ki so za glas mnogokrat prikrajšani. V tem smislu smo priča določeni demokratizaciji gledališke umetnosti, ki je kar naenkrat v rokah vseh, voljnih govora. S tem se prestavi v same začetke gledališča nasploh, ko je bilo to še prostor svobodnega izraza. Ko se torej srečamo z gledališčem zatiranih, se temu prilagodijo tudi obravnavane tematike - postavljajo se vprašanja in raziskujejo načini, kako doseči večjo enakost med ljudmi in kako se uspešno boriti proti krivicam, neenakostim in drugim oblikam diskriminacije ter zatiranja. Osnovni koncept gledališča zatiranih je zmeraj moč, prek katere obravnavana metoda izpostavlja razmerja moči med zatiralcem in zatiranim. Citiramo iz manifesta KUD-a Transformator: »S tem namenom gledališče zatiranih tudi ruši in briše konvencionalne pozicije moči med aktivnimi igralci in pasivnimi gledalci, ko vzpostavlja prostor za dialog med njimi in jih postavi v novo pozicijo aktivno sodelujočih gled-igralcev - gledalcev in igralcev v enem.« Te lastnosti gledališča zatiranih se kažejo tudi v programu letošnjega festivala - o vsebini festivala na splošno Polajnar.
V letih po nastanku se je ta vrsta performativne umetnosti razširila v več sto držav po svetu. V Sloveniji se ta oblika družbeno angažiranega gledališča kontinuirano pojavlja od leta 2010, v zametkih pa je bila prisotna že veliko prej. Polajnar osvetli dinamiko sodelovanja in mešanja institucije z alternativno sceno. Poudari, da se kljub samosvoji naravnanosti alternativne scene ta produktivno in zdravo vključuje tudi v institucije.
Kakšne so torej težave, s katerimi se spoprijemamo, ko želimo ustvarjati v okolju, ki velja za obrobno - torej zunaj središča? Kako specifike mariborskega prostora vplivajo na postavitev ideje festivala in nato na njegovo izpeljavo?
Potencial artivističnega - torej aktivističnega in artističnega - gledališča v Mariboru je torej izjemen, četudi mu načeloma ni dano živeti v najbolj dobrotljivih razmerah. Polajnar posebej poudari kolektivnost in vzajemno sodelovanje vseh udeležencev, kar navsezadnje tudi omogoča, da se lahko alternativno gledališče vendarle ustvarja in proslavlja.
Z alt teatrom je na gobec dobila Maja.
Dodaj komentar
Komentiraj