50 odtenkov sove

50 odtenkov sove

Kulturna ali glasbena novica
10. 9. 2020 - 15.10

"Upam, da mi bo uspelo, da si zaslužim in pridobim vaše zaupanje; najprej pa se ne smem zanesti na nič drugega, kot da predvsem prinesete s seboj le zaupanje v znanost in zaupanje vase. Pogum resnice; vera v moč duha je prvi pogoj filozofije; človek, kajti človek je duh, samega sebe sme in mora imeti za vrednega najvišjega, o veličini in moči svojega duha ne more misliti dovolj visoko; in ob tej veri ne bo moglo biti nič tako togo in trdo, da se mu ne bi razkrilo."

Pravkar ste slišali besede nastopnega predavanja v Berlinu, ki jih je nemški filozof Georg Friedrich Hegel naslovil na izbrano akademsko publiko 22. oktobra leta 1818. Za sodobnega heglovca je vprašanje, ali si je Hegel pridobil naše zaupanje, očitno še zmeraj odprto. Zapreti so ga tokrat skušali v okviru festivala Indigo, na katerem je v tem tednu na Trgu francoske revolucije in v Mestnem muzeju potekala konferenca z naslovom Hegel in prepoznost. Organizatorji ‒ Goethe-Institut Ljubljana in Mednarodno heglovsko združenje Aufhebung ‒ so skušali ljudstvu Hegla približati, pri občinstvu pa pridobiti zaupanje v heglovstvo. Več o pomenu in naslovu konference je povedal član organizacijskega odbora dr. Goran Vranešević.

Izjava

Zanimalo nas je tudi, o čem govorimo, ko govorimo o prepoznosti, in kakšna je povezava te teme s Heglovo filozofijo. Razlaga Vranešević. 

Izjava

Konferenca je potekala tri dni. Za slovensko občinstvo se je konferenca pričela v ponedeljek s panelom Študentskega filozofskega društva, ki je predstavilo, kako Hegla berejo in razumejo študentje filozofije. Konferenca se je nadaljevala s panelom revije Razpotja, ki je svojo zadnjo številko posvetila poljudni predstavitvi Hegla. Dan pa se je zaključil v Zgodovinskem atriju Mestne hiše z razstavo Hegel in njegovi slovenski prijatelji.

Mednarodni del konference se je pričel v torek ter se zaključil v sredo zvečer na pogovoru o pomenu Hegla in heglovske filozofije za današnji čas. Predavatelji na mednarodnem delu so bili tako po vsebini kot po svojem pristopu k filozofiji precej heterogeni. Nekaj je bilo starih obrazov heglo-lacanovske šole kot na primer Mladen Dolar, Slavoj Žižek, Gregor Moder in Frank Ruda, ki so v svojih predavanjih ponudili manj ortodoksna oziroma nekoliko bolj eklektična razumevanja Heglove filozofije. V podobno smer bi lahko uvrstili tudi Svena-Olova Wallensteina, ki je v svojem predavanju govoril o Heglu, Adornu in Beethovnu.

Nekaj je bilo tudi novih oziroma manj znanih obrazov. Nekaj miselne svežine je bilo čutiti v prispevkih Luce Illetteratija in Giovanne Miolli z Univerze v Padovi. Prvi je predstavil kritiko sodobnih pojmovanj narave, kot jih najdemo v tokovih spekulativnega realizma in v Latourjevi sociologiji, ter proti njim predstavil heglovsko alternativo filozofije narave. Giovanna Miolli pa je predstavila sodobno analitično metafilozofijo ter jo primerjala s Heglovo filozofijo. Prispevek, ki je med prisotnimi heglovci zbudil največ zanimanja, je nosil naslov Thinking Nothing, misliti nič; predstavil ga je Sebastian Rödl.

Kot je značilno za zgodovino recepcije Heglove filozofije in sodobno heglovstvo, se tudi na pričujoči konferenci nismo izognili občutku, da je podjetje sodobnega heglovstva metodološko in pojmovno pravzaprav popolnoma neenotno. A ne glede na to lahko rečemo, da je na konferenci še tako različne filozofe pogosto družila ena skupna točka. Ta ni bila toliko tema prepoznosti, temveč mišljenje niča oziroma naloga, da moramo misliti nič. O eni izmed oblik, ki jih lahko takšno mišljenje predstavlja, ter o tem, kaj je na tem privlačnega, je spregovoril Frank Ruda.

Izjava

Navsezadnje se je tako zdelo, da se konferenca pravzaprav ni vrtela okoli premisleka naše družbene oziroma politične aktualnosti - naše prepoznosti. Prav nasprotno so predavatelji ugotavljali, da je za Hegla in za nas najpomembnejše mišljenje. Mišljenje niča, se razume. Tako je bilo poslušalcu, ko je nazadnje poslušal sklepno soočenje z naslovom “Je za Hegla prepozno?”, jasno in razločno prikazana naivnost ljudi iz “zunajfilozofskega sveta”. Na primer naivnost vseh tistih, ki se raje kot z razčiščevanjem svojih filozofskih predpostavk ukvarjajo s praktičnimi problemi.

Če sklenemo, bi lahko dejali, da je mednarodna konferenca o Heglu vsaj deloma prepričala vsakogar, čigar področje ukvarjanja je spekulativna filozofija. Čeprav je pri tem zagotovo viden določen miselni napor, se takšna misel kljub vsem naporom vrti po hermetično zaprtem niču lastne teorije. 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness