Adamičeva Amerika in snemanje žice v ZRC SAZU-ju
Včeraj je vrlega novinarja RKHV med iskanjem vedrišča pred vesoljnim potopom pot zanesla v atrij ZRC SAZU. Tam se je odvijala okrogla miza prevodu knjige Louisa Adamiča, Moja Amerika, ki je izšla pri Sophii. Dež, ki je tačas zalival ljubljanske pločnike in tlakovce, se je odlično prilegal rahlo hipsterski estetiki interiera ZRC SAZU in ustvaril pravi vajb za literarni dogodek. Tako je dotični novinar s petminutno zamudo prestopil atrijske duri, saj je bilo – seveda – treba skaditi še poslednji cigaret. A SAZU je zmagal, saj se je navkljub novinarjevim špekulacijam dogodek začel skoraj do minute natančno.
Za ravno in ne okroglo mizo so tako že sedeli prevajalka knjige in povezovalka pogovora, Kristina Božič; avtor spremne besede in zgodovinar Milan Mrđenović; filozof in literarni komparativist Blaž Gselman ter kustos in umetnostni zgodovinar Marko Jenko. Zbrani so izpostavljali pomembnost knjige Moja Amerika, ki je ob svojem prvem izidu leta 1938 dosegla široko priznanje tako v ameriški kot v svetovni strokovni javnosti. Adamič se je ukvarjal z življenjskimi pogoji priseljencev in tistih iz najnižjih družbenih razredov – tudi sam je namreč, kot smo izvedeli na okrogli mizi, garal kot nekvalificiran delavec. Govorci so se strinjali, da je Adamičeva knjiga gotovo izjemen prispevek k razumevanju blišča in bede ameriškega življenja v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Moja Amerika in njen avtor pa še danes vplivata na naše razumevanje okoliščin v tedanji Ameriki – nanjo se je recimo skliceval tudi Marcel Štefančič v svoji monografiji o filmu noir. Kaj si je okrogla miza zadala in nekaj več o okoliščinah njene organizacije nam je povedala njena povezovalka Kristina Božič.
Poleg pomena Moje Amerike so zbrani odprli še nekaj vprašanj na temo Adamiča in njegovih del. Eno izmed teh je bila recimo njegova narodna identiteta. Pogosto se namreč zgodi, da si literarna zgodovina avtorje, ki so bili sicer slovenskega porekla, a so živeli v tujini, brez pravega ozira na to, kakšno pripadnost so avtorji v resnici čutili, kar prilasti za naše. Na vprašanje je med drugim odgovarjal tudi avtor spremne besede Milan Mrđenović.
Zbrani so naslovili tudi neskladje med pomembnostjo, ki so jo pripisali Adamičevemu delu in njegovo relativno neprepoznavnostjo. To so pripisali temu, da je bil Adamič za jugoslovanski režim nevšečen človek, saj je enako resnicoljubno kot o Ameriki pisal tudi o Jugoslaviji. Kako to, da je Adamiča treba vedno znova obuditi, nam je pojasnil Mrđenović.
Po koncu okrogle mize pa je zbrane – no, vsaj nekatere zbrane – presenetil še en dogodek. V prostor so vkorakali direktor ZRC SAZU, Oto Luthar; novinar RTV Slovenija Igor E. Bergant in pesnik Boris A. Novak. Nova zasedba za ravno mizo je napovedala, da bo snela simbolno žico, ki jo je ZRC SAZU ob postavitvi povsem realne žice na meji izobesil na eno izmed svojih zgradb na Novem trgu. Direktor ZRC SAZU je pojasnil, da je novinarja RTV Igorja E. Berganta k snemanju žice povabil, ker naj bi RTV še danes ovijala – prav tako simbolična – žica, čeprav se tista na meji odstranjuje. V izjavi nam je tudi potrdil, da so s to gesto želeli podpreti stavko delavcev na RTV. Sodelujoči pri okrogli mizi o Adamičevi Moji Ameriki so sicer izrazili rahlo presenečenje nad dogodkom, ki je sledil. Hkrati pa so izpostavili, da snemanje žice nikakor ni povsem nepovezano z Adamičem.
Na presenečenje nekaterih zbranih odgovarja direktor ZRC SAZU, Oto Luthar.
Po branju poezije Borisa A. Novaka je Luthar Bergantu ob rahlo presenečenem smehljanju publike podaril krono, napravljeno iz žice, ki je ovijala naše meje. Ta je bojda ravno pravšnje velikosti za glavo kipa dečka s piščalko, ki stoji pred RTV-jem. Bergant poudarja, da sicer lahko govorimo o simbolni žici na RTV, a je tista prava žica veliko resnejša težava za ljudi, ki se z njo soočajo.
Dinamičen večer v ZRC SAZU je obiskal Lenart.
Dodaj komentar
Komentiraj