V Galeriji Alkatraz se je 8. septembra za počastitev devetindvajsetega leta delovanja Avtonomnega kulturnega centra Metelkova otvorila razstava Terra inhabitabilis – življenje po koncu sveta. Razstavljalci Danilo Milovanović, Rok Mohar in Uroš Weinberger so vsi aktiven del umetniškega korpusa Metelkove. Razstava se, kakor pove že naslov, dotika vprašanj, kaj bo po tem, ko človeški prisotnosti uspe Zemljino biosfero popolnoma porušiti, kdo je resnično kriv za to in kako se zametki tega kažejo že danes.

Uroš Weinberger je svoj pogled na problematiko tistega, kar bo po tem, predstavil z dvema slikarskima deloma, obema v njegovi prepoznavni estetiki distopičnih svetov, obarvanih v strupene zelene, akvamarine, rožnate in rumene. Weinberger poudarja, da v svojih delih pogosto upodablja vzporedne svetove izven realnosti in svetove, zastrupljene s sevanjem. Prvo, manjše delo My Private Air 3 je upodobitev deklice s plinsko masko na belem platnu – Weinberger postavlja za zdaj še skoraj nepredstavljivo idejo privatizacije zraka kot ekstrem, vprašanje privatizacije naravnih virov v imenu zaslužka. Drugo delo Escapism pa opozarja na človekov beg pred resničnostjo. Pojasni Weinberger.

izjava

Tako Weinberger kot Rok Mohar sta se pri svojih delih dotaknila teme jedrske katastrofe v Černobilu, psihološkega vpliva, ki ga je imela na družbo, in kako hitro je vse skupaj potonilo v pozabo. Mohar je v Galeriji Alkatraz predstavil delček cikla Černobilčki, ki nastaja že od leta 2014 v povezavi z manifestnim tekstom Černobilčkova listina. Moharjevo delo je prepoznavno po mavčnih glavicah, postavljenih v različne situacije, v primeru alkatraške postavitve so te postavljene v vlogo kroglic na abaku. Cikel tvori mitologijo, ustvarjeno okoli mutacij in smrti, ki jih prinesejo radioaktivno onesnaževanje, težka industrija in intenzivno kmetovanje.

Danilo Milovanović pa je v galerijski kontekst Alkatraza prestavil dokumentaciji dveh intervenciji v javni prostor, ki sta prvotno služili kot povod za interakcijo in reakcijo mimoidočih. O prvem delu Plastic makes it static, ki je bilo prvotno izvedeno leta 2017 v Novem mestu, in reakcijah lokalnega prebivalstva je Milovanović povedal naslednje.

izjava

Milovanovićev drugi razstavljeni projekt se ukvarja s problematiko vizualnega onesnaženja na primeru fenomena menjave drevoredov z vrstami oglasnih panojev. Cilj intervencije je bil zmotiti pogled na bleščave oglase, katerih glavna in edina funkcija je, da jih ljudje vidijo. Milovanović je pred panoje posadil drevesa in s tem njihovo funkcijo okrnil, s čimer je raziskoval mejo, ko umetniške intervencije v javni prostor postanejo vandalizem.

V obrazstavnem besedilu lahko preberemo vprašanje »ali obstaja nekaj, čemur bi lahko rekli metelkovska umetnost?«. Ali metelkovskega umetnika delata čas, preživet na Metelkovi, in navdih, ki mu ga je ta prostor vlil, ali pa moraš za titulo »metelkovskega umetnika« pod prstom imeti še kaj več? Ali je tako zvana »metelkovska umetnost« stvar forme ali stvar načel? Svoje odgovore na zastavljena vprašanja poda Uroš Weinberger.

izjava

Če »metelkovska umetnost« zares obstaja, potem obstaja tudi njen protipol, torej »nemetelkovska umetnost«. Danilo Milovanović pojasni, kaj so zanj razlike med tema »umetnostma«.

izjava

Ali je svojevrstna drža metelkovskih umetnikov torej le stvar ustvarjalnih pogojev? Pojasni Milovanović.

izjava

Razstavo Terra inhabitabilis – življenje po koncu sveta si lahko v Galeriji Alkatraz ogledate do 30. septembra.

Kulturne novice je pripravila Neža Vengust.

Naslovna fotografija: spletna stran Galerije Alkatraz.