Umetniški dvojec Small but dangers, ki ga sestavljata Mateja Rojc in Simon Hudolin, svojo umetniško prakso zastavlja zelo široko. Govorita prek najrazličnejših izraznih medijev, nagovarjata pa tako širši družbeni kontekst kot sam pojem in vzvode umetnosti. Zanima ju teoretski in praktični domet medijev samih, s pridom pa izrabljata estetski potencial objektov, ki jih preučujeta. Pri družbenih vprašanjih, ki ju zanimajo, sta lahko zelo eksplicitna: prepoznavata jalovost poskusa objektivnega posameznikovega razmisleka, saj so družbene podobe, posredovane skozi množične medije, vedno že miselni konstrukt njihovega avtorja. Kot take omogočajo zgolj takšno razumevanje, kot ga je predvidel njihov avtor, ne zmorejo pa posamezniku odpreti možnosti za lasten premislek. Okvir, skozi katerega ideje vstopajo v naša življenja, je ključen. Vse, kar je izven tega okvirja, ne obstaja oziroma prične obstajati šele, ko se okvir razširi. Poleg problematizacije družbenih odnosov imata Small but dangers tudi jasno stališče o nevarnostih, ki pretijo umetniškemu izrazu. Pojasnjuje jih Simon Hudolin.

Izjava

 

Small but dangers danes ob 19. uri v Likovnem salonu v Celju odpirata samostojno razstavo z naslovom Če bi bil jaz bog, ne bi obstajal. Tokratna razstava bo pregled njunih starejših in nekaj še nepredstavljenih projektov, med katerimi izpostavljata serijo, v kateri powerpoint prosojnice transformirata v video format, kot ponavadi pa bodo razstavljene skice, slike, gobelini in razne inštalacije. Ker je v delu Hudolina in Rojčeve zelo poudarjeno prehajanje med estetiziranim formalističnim ter zelo narativnim in vsebinsko bogatim izrazom, smo umetnika povprašali tudi, kako vidi ta odnos.

Izjava

Ker današnji petek zaznamuje kronično pomanjkanje kulturnega dogajanja, bomo zaključili z novico iz množičnih medijev. Če si slovenski muzeji in galerije z mikroskopskimi budžeti komajda privoščijo eno ali dve novi umetniški deli na leto, pa privatni zbiralci teh problemov nimajo. Dražbeni trg je eden redkih, ki je, vsaj v tujini, tudi recesijo preživel brez prask. Tako tudi odstranjevanje grafitov iz zidov ni več zgolj vzdrževanje javnega reda, temveč donosen biznis – če gre seveda za Banksyjeve grafite, ki za astronomske zneske nov dom najdejo v privatnih zbirkah in bogatih muzejih. Vsaka reklama je dobra reklama, zato očitno velja, da več kot o Banksyju beremo, manj ga je na ulicah.

Kulturne novice je pripravil Gregor.