»Da čas ne teče nazaj, to je njegov gnev. 'Tisto, kar je bilo' – to je ime kamna, ki ga ne moreš obrniti.«

Tako je govoril Zaratustra.

Slovito in ničkolikokrat interpretirano Nietzschejevo delo bo danes ob 20. uri v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki v režiji Matjaža Bergerja doživelo novo premierno uprizoritev. Nietzsche + Anton Podbevšek teater + Laibach, ki v predstavi sodelujejo z avtorsko glasbo = nekaj zelo ambicioznega, avantgardnega in jasno usmerjenega v prihodnost.

Predstava izhaja iz Nietzschejeve temeljne ideje o čezčloveku kot notranji preobrazbi človeka, da ustvari presežek samega sebe, kaj pa je glavna poanta tokratne uprizoritve in kaj nam skuša sporočiti, nam je pojasnil eden izmed sodelujočih, Joseph Nzobandora, bolj znan kot Jose:

Izjava

Odmeven dodatek k predstavi je nedvomno glasba skupine Laibach, pri tem pa se poraja vprašanje, na kakšen način je glasba sploh vključena v predstavo in kakšno vlogo v njej igra. O tem, še enkrat Jose:

Izjava

Kako je razpadal prostor. Kako je razpadal na vedno manjše, med seboj vedno bolj oddaljene in vedno bolj neurejene prafaktorje. Kako so se odvijale prakse razprostiranja.

Slovenska in regionalna tranzicija med letoma 1989 in 2004 sta upodobljeni v video delih na razstavi Učinek bližine, ki jo je pripravil Zavod za sodobno umetnost SCCA Ljubljana in bo danes ob 19. uri otvorjena v Galeriji Vžigalica. Na njej svoja video dela razstavlja šest umetnikov, več o zasnovi same razstave pa njena kuratorka, Nika Grabar:

Izjava

Vsekakor je vedno relevantno vprašanje, kako video vključevati v galerijske razstave, kako z videi predstavljati prostor, kako uprostorjati tranzicijo, kako razstavljati videe o prostorih tranzicije. Na konkretnih primerih razstavljenih del umetnikov tokrat uporabljene inovativne prijeme razloži Nika Grabar:

Izjava