V zadnjih tednih smo med povečanjem izraelske agresije nad palestinskim ljudstvom preplavljene s pretresljivimi podobami. Žal te pogosto trčijo ob apatijo tistih, ki si jo oddaljene od dogajanja lahko privoščijo. Današnji termin Kulturnega obzornika posvečamo pogovoru z nekom, ki se proti tej apatiji s svojim delom aktivno bori in se postavlja po robu nestrpnosti ter agresiji. To je gledališki ustvarjalec Jeries Abu Jaber.

Hello, my name is Jeries Abu Jaber … 

Zanimalo nas je, zakaj svojo gledališko pot nadaljuje prav na študiju snovalnega gledališča in gledališča objekta. Kaj so možnosti, ki jih ponuja ta usmeritev?

I was working in classical theatre … 

Material, ki igra veliko vlogo v njegovi performativni poetiki, pogosto nosi poseben pomen. Da pa razumemo vlogo materiala, moramo razumeti kontekst Jeriesovega ustvarjanja. 

I am a person that is, unfortunately, a victim of the occupation … 

Sogovornik še dodatno poudari, da se nerad dojema kot žrtev, saj v sprejemanju pozicije žrtve vidi neemancipatorno resignacijo. 

But at the same time, I have to be true to myself … 

To nasilje izhaja iz stereotipizacije, zelo uspešne taktike razčlovečevanja. Zato je ključen cilj ustvarjalca razbijanje stereotipov. Kako se tega loti, nam pojasni na primeru performansa Catwalk, dekonstrukciji modne piste. 

We are almost, like, naked on stage … 

Po tem, ko se nastopajoči razčlovečijo, nastopi čas za ponovno učlovečenje. Tu pa v enačbo stopi material. 

We go back to humans, and humans that are in need to be white … 

Ko se gips posuši na telesih performerjev, se začnejo luščiti in bele odlitke sebe podajati gledalkam. Naposled pa iz delcev gipsa ustvarijo pošast – belo pošast. Sporočilo je, po avtorjevih besedah: 

Don’t force anyone to be white … 

Pri svojem delu Jeries uporablja tudi lutke. V oči sta nam padli na družabnih omrežjih prisotna Saba in Aziza. To sta lutki iz gline in papirmašeja. Naredil ju je med pandemijo, ko je bilo ustvarjanje skrajno omejeno. Obema lutkama je pripisal zgodbo, ki govori o izkušnji okupacije in izgnanstva. Zgodbo Sabe je povezal z izkušnjo begunstva svoje družine.

My family are from Nazareth … 

Tudi Saba je begunec, ki se po dolgih letih iz Čila vrne v domovino. Saba in Aziza sta sicer lutki, a imata obe zelo bogato zgodbo, ki na intimen način zrcali izkušnjo palestinskega naroda. Jeries je v Prago s seboj pripeljal Sabo, v katerem vidi družabnika iz časov izolacije in spomin na dom. Sicer lutki nastopata v videih, ki jih lahko vidimo na Jeriesovih družabnih omrežjih, Saba pa se avtorju pridruži tudi na odru in celo izven striktno performativnih dogodkov. 

When the problems and, like, the war happening in Gaza … 

Jeries se ne zmeni za prazne očitke, ki izvirajo iz nepoznavanja njegovega dela in prazne nastrojenosti. Prav tako pa se upira tudi apatiji do vojnega dogajanja, ki jo pogosto zasledimo na privilegiranih območjih.  

War is happening … 

Jeriesov upor pronica skozi njegov gledališki izraz. Liki, ki jim daje glas, pa prečijo meje domišljijskega in se mu pridružijo na ulicah. Tam se mu v shodu za mir pridružujemo tudi me – če ga pa želimo videti v gledališču, nas mora pot zanesti v Prago, kjer konec meseca s Catwalkom nastopa na festivalu Crescent Moon above Prague. 

Pogovarjala se je Nastja.

Fotografijo je posnela Tina Peißker in priskrbel Jeries Abu Jaber