Hasta la cultura, siempre!

Kubanska oblast je že od novembra lani zapletena v spor z nevladniki. Umetniki, intelektualci in kulturniki so pozvali k pravici do svobodnega izražanja in k prekinitvi policijskega nasilja, saj kubanski zakoni močno omejujejo delovanje neodvisnih umetnikov. A vlada je njihove zahteve označila za “orodje v rokah ameriških agencij”. Njenemu avtoritarizmu so se pred slabim tednom zoperstavili tudi v Parizu živeči kubanski ustvarjalci.

Pred približno tremi leti je kubanski predsednik Miguel Díaz-Canel podpisal zloglasno Uredbo 349, ki je umetniškim kolektivom, glasbenikom in izvajalcem brez privolitve ministrstva za kulturo prepovedala delovanje v javnih ter zasebnih prostorih. Kulturnikom, ki brez odobritve ministrstva zaposlujejo ljudi, lahko zasežejo njihove ustvarjalne materiale, doleti pa jih lahko tudi globa. Z neposrednim nadzorom nad izvajanjem raznih umetniških aktivnosti osrednje oblasti skrbijo, da na njihove odločitve ni mogoče vplivati preko raznih neodvisnih političnih teles in sodišč. 

Po podatkih novinarskega društva Cuba Money Project, ki poroča o programih in iniciativah demokratizacije Republike Kube, je mnogo kubanskih disidentov v preteklosti skrivaj financirala vlada Združenih držav Amerike. A razlog za povorko približno tristotih ljudi pred ministrstvom za kulturo 27. novembra sta po mnenju Marie Isabel Alfonso, kot je zapisala za časnik The Conversation, citiramo, »nedavna ekonomska liberalizacija in spreminjajoča se družbena dinamika, ne pa zgolj ameriško vmešavanje«. Leta 2009 je tedanji predsednik Raul Castro, brat Fidela Castra, sprejel sveženj ekonomskih reform, ki ljudem omogočajo ustvarjanje malih podjetij. Čeprav so reforme omogočile odpiranje zasebnih galerij in gledališč po domovih različnih posameznikov, pa je po Uredbi 349 za njihovo delovanje še vedno potrebno eksplicitno dovoljenje pristojnega ministrstva. 

Arturo Lopez-Levy, profesor za politiko in mednarodna razmerja na univerzi Holy Names v Oaklandu, nam je po e-pošti podal svoje videnje dogajanja. Meni, da gredo poskusi kubanske državne cenzure, citiramo, »onkraj upravičenega odpora proti imperialni politiki Združenih držav. Besede “imperialno” ne uporabljam v smislu marksističnih predstav o imperializmu, ampak v povezavi z dominacijo onkraj hegemonije. Po drugi strani pa pri kulturniških protestnikih zasledimo neverjetno raven improvizacije in pomanjkanja realizma. Ni jim spodletelo zaradi državne cenzure, ampak zaradi diletantizma, nezadostnega razumevanja politike in zavračanja razlike med lojalno opozicijo in odpadništvom.« Konec citata.

Lopez-Levy je v svojem članku za digitalno platformo La Joven Cuba zapisal, da korelat označevalca Kube ni zgolj revolucionarni projekt, ampak suverena država, ki mora spoštovati pravice vseh. Citiramo: »Prioriteta pred ideologijo bi morali biti premisleki o najboljših načinih pravičnega zagotavljanja hrane, prevoza in nastanitve za večino državljanov. V kubanskem nacionalnem interesu je tako vzdrževanje dosežkov revolucije - vključno z sposobnostjo odsloviti Združene države, kadar izzivajo -, pa tudi razvoj bogate mešane ekonomije in politične družbe, ki se bo prilagodila ideološki pluralnosti svojih državljanov.« Konec citata. 

Po Lopez-Levyju trk med kubanskimi nevladniki ni kulturni, ampak politični problem. Noben umetnik zavoljo lastnega umetniškega prispevka ne more trditi, da predstavlja politične poglede celotnega naroda. Citiramo iz njegovega članka: »Tisti, ki so se 27. novembra podali pred ministrstvo za kulturo, ali pa tisti, ki so pozneje govorili z ministrom za kulturo, so prav toliko zastopniki kubanskega ljudstva kot prvih sto imen v telefonskem imeniku Santa Clare. Nihče jih ni volil, hkrati pa ne predstavljajo združenja, v katerem bi sodelovali tudi drugi, ki bi izrazili in si izmenjali politična mnenja in ki bi jih izvolili za predstavnike. To, da je nekdo pevec, scenarist, vizualni umetnik ali pa trubadur, še ne pomeni, da ima ustrezno reprezentativnost ali pa specializirano vednost za reševanje ekonomskih ter političnih problemov naše države.« Konec citata. 

27. januarja, natanko dva meseca po prvi povorki, se je skupina približno 20 ljudi ponovno zbrala pred kubanskim ministrstvom za kulturo, kjer je protestirala proti aretaciji treh ustvarjalcev, do katere je prišlo istega jutra. Namestnik ministra za kulturo Fernando Rojas je protestnike zaradi epidemioloških razmer sicer poskušal povabiti na srečanje v stavbi ministrstva, a so ga zavrnili. Njihovo gesto je na Twitterju označil za, citiramo, »provokativno in popolnoma neodgovorno dejanje. Zaradi tega so se delavci kubanskega ministrstva za kulturo odločili, da bodo takoj reagirali. Zbrali so se pred provokatorji in jim veleli, naj odidejo, ker pa tega z namerami, da bi ustvarili medijski šov, niso storili, so jih delavci ministrstva hitro odstranili iz poslopja.« Konec citata. Nadalje je Rojas dodal, da ne bo reagiral na dejanja, ki nimajo zveze s kulturo. 

Na Kubo je emigriral Matej.