Hitra vest iz 25. Festivala slovenskega filma

Drage poslušalke, dragi poslušalci! Dobrodošle in dobrodošli v današnjih Kulturnih novicah, ki nas bodo popeljale na petindvajseti Festival slovenskega filma! Pišoči se je med 25. in 30. oktobrom v Portorož odpravil deloma na dopust, deloma pa tudi - no - na delo.

Kako ste kej …

Po pogovoru s sošolci z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo je vrli novinar kar pozabil, da mora tu in tam posneti kako resno izjavo, kar predvsem priča o zabavni plati FSF-ja. Ta je, seveda, da v Portorožu srečaš sorodne duše, kolege nerde, ki se prav tako navdušujejo nad filmi. Letos je med njimi zmagal Orkester režiserja Matevža Luzarja, ki je - jasno - prejel vesno za najboljši celovečerec, prav tako pa tudi vesni za najboljši scenarij in najboljšo fotografijo, ki jo je ustvaril Simon Tanšek. Film, ki smo ga na našem radiu že recenzirali in prav preroško napovedali njegov uspeh, govori o gruči veseljaških muzikantov, ki se odpravijo na festivalski koncert in med tem prav veselo - in čezmerno - žingajo.

Poleg Orkestra je med celovečerci še posebej izstopal film Moja Vesna režiserke Sare Kern, ki prikazuje soočanje avstralske deklice z izgubo matere. Kot zanimivost lahko navedemo, da je režiserka pred dvema letoma posnela kratki film Vesna Goodbye, v katerem se protagonistka ob izgubi matere prav tako poskuša povezati s svojo starejšo sestro. Tudi s kratkim filmom je režiserka že leta 2020 požela vesno za najbolj izvirno avdio-vizualno delo, letos pa je s celovečercem Moja Vesna požela še nagrado za najboljšo režijo. Loti Kovačič, ki v filmu igra deklico Mojo, pa je žirija dodelila vesno za najboljšo glavno žensko vlogo.

Osebni favorit vrlega novinarja, ki je pozabil pobirat resne izjave, pa je motoristični film ceste Jezdeca režiserja Dominika Menceja. Slednjega bi lahko umestili v žanr mladinskega filma, temi odraščanja in izgubljenosti pa obravnava z zdravim ravnotežjem med zamorjenim in zabavnim. Prav prisrčen film je bil ovenčan z vesno za najboljšo glavno moško vlogo, ki jo je prejel Petja Labović. Jezdeca sta se v sončni zahod odpeljala tudi z nagrado občinstva.

Spodobi se omeniti tudi film Pošvedrani klavir režiserja Mihe Vipotnika, ki govori o izgubljenem klavirju na radijski postaji. Film je požel mnogo odobravanja med strokovnim občinstvom ‒ Društvo slovenskih filmskih publicistov in publicistk mu je namenilo nagrado za najboljši slovenski celovečerni film v tekmovalnem programu. Prejel pa je tudi vesno za najboljšo izvirno glasbo, ki jo je ustvaril Gregor Strniša. Seveda ne mrtvi pesnik, temveč skladatelj.

Z nami je gospod …

Festival slovenskega filma nam je torej postregel po pričakovanjih. Zasnova festivala kot preglednega dogodka za avtohtono produkcijo deluje kot prekletstvo in blagoslov hkrati. Po eni strani človek po nekaj dneh festivala začne pogrešati diverziteto, ki jo ponujajo mednarodni programi. Po drugi strani pa mu ne preostane drugega, kot da se res usede s slovenskim filmom in mu nameni pozornost, ki si jo seveda zasluži. No, vsaj dobra družba gotovo prispeva k izkušnji. Ajde, FSF, do naslednjega leta.

Kulturne novice je pripravil Lenart.