V trenutku, ko se začenjajo današnje Kulturne novice, na Filozofski fakulteti še poteka feministična konferenca Beauvoir, naš čas in 'mi'. Organizatorka Eva Bahovec nam je na kratko povzela ključne zastavke knjige Drugi spol Simone de Beauvoir, v čast katere se konferenca odvija:

izjava

Na konferenci so sodelovale tudi gostje iz zagrebškega Inštituta za družbena vprašanja. Če pohitite, pa še lahko ujamete zadnji sklop predavanj, ki se ukvarja s temo manifesta:

izjava

V tem tednu se zopet odvijajo Slovenski dnevi knjige, hkrati pa svoj festival bralne kulture organizira tudi LUD Literatura. Ob ponovnem presežku založniško-književnih dogodkov smo Jožeta Vogrinca vprašali, kakšno je danes pravzaprav ideološko mesto knjige pri nas?

izjava

To ni nič novega, ravno zaradi takšnega položaja, ki ga knjiga zaseda, pa se lahko zdi, da knjige beremo, izdajamo in pišemo le še iz nostalgične spodobnosti. Vloga in dostopnost znanja namreč nista več vezana niti na knjigo niti na bralne navade. Vogrinc omeni, da je danes znanje vse bolj razumljeno kot produktivna sila kapitala, in ne več kot nekaj, kar naj bi služilo ljudem.

izjava

Vloga knjige je torej do neke mere ravno, da ohranja kontrainformacijo. S tem so povezani tudi cilji humanistike, družboslovja in znanosti, kot jih razume Vogrinc. Vloga besedil namreč nikakor ni zgolj polemika med nekaj strokovnjaki:

izjava

Knjige je torej potrebno prevajati, jih dovajati ljudem. Vogrinc predlaga produktivnejši način razmišljanja o problemu knjige:

izjava

Kaj bomo torej izumili, je vprašanje za nas, dragi poslušalci. Pisatelj Andrej Tomažin odgovarja na vprašanje, kakšne knjige pisati, danes takole:

"Opazimo lahko epohalen razcep znotraj literarne produkcije, ki je tudi pri slovenski literaturi vezan, ta razcep, na vprašanje postsemantike literature in na drugi strani na natančno iskanje afektnih izrazov bralcev. Če pisci še vedno poskušajo najti najhitrejšo pot do bralcev preko semantičnih vozlišč, jih je pri tem že prehitela algoritemska mreža interneta, tako da jih tu kot avtorsko funkcijo vzdržuje le še določeno simbolno okostje. Na drugi strani pa imamo literaturo, ki se ukvarja s postsemantično funkcijo lastnega teksta, ki jo dostikrat razumemo kot hermetično, nerazumljivo, postsemantična literatura se ukvarja z lastnimi nezmožnostmi, tudi in predvsem nezmožnostmi pisca, in vase sprejema globalne možnosti arhiva - gre za neke vrste nadaljevanje postmodernizma z nečloveškim obratom."