Na vsakih nekaj desetletij bomo na območju naše province gotovo izgubili tla pod nogami. Če ne neposredno v našem kraju, pa nas bo nekega dne iz občutka varnosti gotovo predramil vsaj potres kje blizu. Tako je tla pred letom dni stresel potres v Petrinji, ki smo ga lahko začutili tudi v Ljubljani. Pa smo na to vedno prisotno nevarnost, na katero radi pozabimo, pripravljeni? V Mali galeriji Banke Slovenije, ki deluje v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani, so nedavno pripravili razstavo, na kateri so predstavljene skupinske seminarske naloge študentov arhitekture o možnih protipotresnih rešitvah v Ljubljani.

Študenti so se lotili treh ljubljanskih območij, ki so potrebna dodatne protipotresne zaščite – Poljan, Prul in mestnega središča. Območja so bila izbrana v želji po zajetju prereza različnih obdobij, torej objektov, postavljenih pred velikim ljubljanskih potresom leta 1895, takoj po njem in po skopskem potresu leta 1963, ter objektov sodobne zazidave. Vidimo lahko, kako je Ljubljana v predstavljenih obdobjih skupaj z večjimi potresi na območju rasla in se spreminjala. Prav tako lahko bolje razumemo, zakaj so avtorji izbrali prav ta območja – so namreč odraz arhitekturne inovacije tik po izpostavljenih katastrofah. Potresna varnost, ki bi morala biti na tako potresno ogroženem območju ključna, pa je odvisna od več dejavnikov. Pojasni Katarina Čakš, asistentka na Fakulteti za arhitekturo, ki je sodelovala pri enem izmed seminarjev.

izjava

Možnost potresov, ki ne morejo biti vnaprej predvideni, je v zgodovini že vplivala na podobo mesta. Vsak večji potres pomeni svojevrstno katastrofo, hkrati pa lahko ponudi tudi priložnost za novo gradnjo podobe mesta. Zadnji veliki potres se je v Ljubljani zgodil leta 1895, tedanji ljubljanski župan Ivan Hribar pa velja za velikega obnovitelja mesta. Več pove Čakš.

izjava

Hribarjeva vizija nove Ljubljane pa vseeno ni bila protipotresno naravnana. Prenova je bila predvsem estetska in je stremela k uporabi najnovejših arhitekturnih slogov, potresna varnost teh stavb pa je še danes vprašljiva. Vseeno so prej nemogoče stvaritve postale možne – predvsem zaradi novega prostora. Ta je nastal na mestu zgradb, porušenih v potresu, in tistih, ki so jih kasneje porušili zaradi poškodb.

Cilj razstave je bil predvsem osvetliti temo, o kateri brez opominjanja morda ne bi razmišljali. S predstavitvijo v galerijskem prostoru se lahko tudi širša javnost seznani z možnimi rešitvami, ki so bile na seminarjih predlagane za primer potresa. Hkrati si avtorji tudi želijo, da bi lahko razstava pripomogla k javni razpravi o potresni varnosti v mestu. O tem se je v zadnjih letih precej govorilo, sploh po potresih na Hrvaškem, ki so zamajali tudi ljubljanska tla. Toda obnova v našem mestu ne bi bila preprosta. Zakaj, pojasni Čakš.

izjava

V mestu, kjer so novogradnje zaželene le, če imajo zadostno število luksuznih stanovanj, se obnova po potresu kaže kot edina priložnost za investicijo v novo javno infrastrukturo. Ta edinstvena priložnost je v študentskih projektih pomenila predvsem širjenje ustvarjalnega polja na izpostavljanje pomanjkljivosti v javni infrastrukturi in možne rešitve, ki bi lahko sledile potresu. Več pove Čakš.

izjava

Na potres morda res nismo pripravljeni in bojimo se lahko predvsem, kaj bo prihodnost prinesla za prebivalce potresno nevarnih zgradb v središču mesta. Pomenljivo pa je tudi to, da o odpravi pomanjkljivosti javne infrastrukture razmišljamo le s perspektive katastrofalnega potresa. Le tedaj bi namreč pridobili prostor in finance, ki bi lahko omogočile gradnjo v javnem interesu.

Kulturne novice sva pripravili Tina in vajenka Neža V. 

Naslovna fotografija: interno gradivo Male galerije Banke Slovenije.