Pred natanko mesecem dni je Avtonomni kulturni center Metelkova mesto na svojem Trgu brez zgodovinskega spomina zaključil sedemindvajseto obeležje svoje konstitucije. Leta 1993 so bile preplezane ograje izpraznjene vojašnice ‒ na območju zapuščene in razpadajoče Metelkove se je razvila živahna in svobodna gospodarska dejavnost. Pred sedmimi leti ji je čestitko izrekel tudi ljubljanski vožd z besedami: “Prepričan sem, da naša skupna pot še zdaleč ni končana ter da bo Metelkova še rastla, se razvijala, ohranjala svojo avtonomnost ter tudi v prihodnje skrbela za promocijo Ljubljane daleč naokoli!”

Vsak večer celotedenskega praznovanja je bilo na Metelkovi lepo število ljudi. Bržkone tudi zato, ker se v tem času človek ni imel kam dati in smo se pač gnetli pod milim nebom pred zaprtimi klubi. Z vseh koncev se je slišala glasba in nekaj starost je z blaženim nasmeškom pripominjalo, da je Metelkova “polna kot nekoč”.

Svobodna gospodarska pobuda je bila živahno na delu. Nerodno in nevajeno smo otroci obilja stali v vrsti pred Jallo, da bi pogasili svojo žejo, kar pristopi lepo negovan mladenič z vrečo piva:

“Ali bi stal tu v vrsti ali bi dal dva evra in pol za pir?”

Njegova spremljevalka se smeje in pravi: “A si sploh že pokril?” Poba na hitro sešteva in nekoliko razočaran ugotovi, da še ne. Nestrpneži se nekako zavoljo spodobnosti upirajo ‒ pa je hladno? Pa union? Vendarle kupijo zadnjih šest. Konzorcij nevladnih organizacij Metelkova mesto je ob tej priložnosti izdal ‒ in prodajal ‒ tudi svojo znamko flaširane vode, ki so jo poimenovali Spontano nespontana voda. Maske so, če se tako izrazimo, padle. Pa tudi kakšna majica se je slekla. Občinstvo se je uvidevno drenjalo okoli priporočeno ograjenih prizorišč.

V četrtek se je na koncertu Marka Breclja zbrala množica. “Si ga videl,” pravi občudujoče eden, “ves čas je lovil ravnotežje na stolu”. Nisem ga videl, zakrival ga je figovec pred Alkatrazom, kjer smo sedeli v senci, na varnem pred očmi ljubljanske sredine, ki se je do zadnjega moža zbrala pred Gromko. Kulturno-politični delavec je z veliko kartonasto pušco med občinstvom izvedel balet Žicanje za žrtvenega  požrtega Breclja in gotovina je deževala. Po dokumentaciji, objavljeni na dodogovoru, se je zbralo 523 evrov. Od tega so odšteli honorar baletniku za tobak in žonglerju za pivo. Brecelj je bil natančna ura. “Še dve minuti do zasluženega stika z gotovino,” je izjavil in odigral zadnji komad.

Aplavz je bil divji ‒ mešanica spoštovanja in neuvidevne sebičnosti, ki je hotela bis. A Brecelj si je štel minute: “Smanji doživljaj! Zdaj je popolnoma jasno ‒ še en dokaz, zakaj je imel Hitler ob tej uri govore!” Množica se je umirila: “Samo še to sem vam hotel povedati,” nadaljuje. “Aprila 2019 sem imel čast v nadlogi Sobotni prilogi povedati takozvani slovenski kulturni javnosti, da sem umetnik z omejenim rokom trajanja. Potem ni bilo nobenega zanimanja zame, razen nekro-miloščine Zorana Pozniča, ki jo je spet zagotovila moja zvezda zaščitnica Mateja Koležnik. Danes pa so me povabili in sem spoznal, da sem spadam in da sem spadate tudi vi.” Potem je živahno skočil s svojega stojišča na tla in se občinstvu globoko ‒ s hvaležnostjo ‒ priklonil. “Kot bi požegnal,” je rekla Nika, ki je sedela poleg mene.

Brecelj, zadnja straža, ni imel para v obeleženju metelkovske zgodovine. Na dodogovoru je dan pozneje zapisal: “Goran Završnik je moj včerajšnji nastop označil kot odličnega, krog prisotnih pa kot zaprt. ‘Provinca živi svoje življenje!’ je bil treznilen.” 

Posnetke je prispevala Urška.

Foto: Marko Brecelj, sam.