Naslednji teden se v torek pričenja festival Pranger, namenjen kritiškemu pretresu poezije. Festival bo trajal do prvega julija in se bo razvijal bolj ali manj tradicionalno med Ljubljano in Rogaško Slatino. V formatu ni večjih novosti, letos bodo drugič zapored podelili tudi 200 evrov težko nagrado Mlada kritika, ki jo podeljujejo - mladim kritičarkam in kritikom.

Ključni dogodek festivala so vsako leto kritiške debate o devetih izbranih pesniških zbirkah, v spremljevalnem prevajalskem delu festivala pa letos gostujeta baskovščina in kastiljska Španščina. V sklopu festivala bo tudi letos razglašena Stritarjeva nagrada, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev.

Vodjo festivala Urško P. Černe smo prosili za oceno stanja slovenske kritiške situacije. Po njenih besedah je literarna kritika v letih slovenske državnosti doživela hude udarce, saj sta ji bili odvzeti “voda in zemlja”. Plačilo in prostor sta se skrčila, to pa pomeni, da kritičarka ali kritik nima več dovolj časa oziroma ni dovolj plačana, da bi se v branje poglobila in svoje ugotovitve artikulirala brez opore v šablonah, klišejih in formulah.

Literarna kritika se sicer, po mnenju Černe, poskuša s tem stanjem aktivno spopadati. Ob tem pa ji niti ne primanjkuje podmladka, ki je razgledan in aktiven.

Nerazrešeno sicer še vedno ostaja vprašanje, kaj pomeni dobra kritika poezije. Černe omenja vsaj tri paradigme: naivno-opisno, šolsko-literarnovedno in filozofsko-mišljenjsko.

V teh metodoloških razlikah se odseva globlje vprašanje, kakšna je v teh spremenjenih okoliščinah vloga kritike in naloga kritičakeke ali kritika. Urška P. Černe duha kritike primerja s samosvojim duhom poezije in zatrdi, da Kritike ne zanima, kaj kdo misli, da ima za nalogo. Domnevamo, da je ne briga niti, kaj si o tem mislijo uboge pare, ki jo pišejo. Edino, kar literarni kritik potrebuje, sta znanje in intuicija, ostalo je, kot pravijo, hrup.

Ob tem se čutimo na Redakciji za kulturo in humanistične vede Radia Študent dolžni pod vprašaj postaviti splošno oglaševano vlogo kritike, na kateri do neke mere temelji tudi Pranger. Kritika naj bi tako obveščala in odpirala dialog med bralci, kritiki in avtorji. Zdi se nam, da gre v prvi vrsti za anahronistične, da ne rečemo moralistične pozive. Po našem mnenju je naloga literarne kritike videti in pokazati, kako literarno besedilo deluje in kaj proizvaja. Literarna kritika je torej po našem mnenju proizvod svojega objekta, zato o njem ne obvešča, niti ga ne prikazuje. Njena naloga torej ni vskakovati med avtorja in bralca, ampak preprosto pokazati, kam pesniški pes moli taco v historičnih in materialnih okoliščinah našega časa.

Naloga kritike pišočih pa konec koncev ostaja, tako v naših očeh kot v besedah Urške P. Černe, da se uprejo in vztrajajo. Za kritično pišoče pač ni dobro, da jo pišejo le kot študentje, nekje ob strani, ali da jo stlačijo v nekaj neplačanih nočnih uric.

Ob koncu pogovora vodja Prangerja še enkrat pozove k temu, da bi se različni portali, kritiki in mediji združili v skupno platformo in se zavezali temu skupnemu cilju.