Kruh naš nevsakdanji

Spoštovani vsi, ki poslušate tokratne kulturne novice: tokrat so kulturne novice zašle v drugi, pardon - prvotni pomen te nam tako ključne besede, torej – kulture. O čem lapamo? Seveda o latinskem pojmu cultura, cultivare, kar pomeni »gojiti«. Kultiviramo torej trto – pijemo vino, kultiviramo žito – jemo … kruh! No, eni bolj, eni malo manj. In, ah, kako bodo nekateri veseli dejstva, da se lotevamo te teme, saj je kruh nenazadnje edini logični naslednik decembrsko-januarske fiksacije na rdeče vino.

No, ampak te “kulture” žretja in pitja se ne bomo lotevali. Ne bomo se lotevali niti dejstev, da je kruh poleg svoje avtomatske povezave z vinom nase dostikrat vezal in še vedno veže tudi pojme lakote, revščine, vojne ter nenazadnje Monsanta. In ni važno, da kruh na Slovenskem dolgo sploh ni bil glavna jed  in ga v mnogih območjih sploh niso poznali. Časi in navade se spreminjajo. Lotili pa se bomo današnje razstave o kulturi kruha na Slovenskem, ki jo organizira Gospodarska zbornica Slovenije v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem. Torej: tradicija peke kruha na Slovenskem. Kaj so nam o tem imeli povedati predstavniki Gospodarske zbornice?

izjava v posnetku

In kaj so dodali predstavniki Etnografskega muzeja? Ali so se z razstavo lotili tudi aktualnih tem, kot so cene kruha in dejstva, da je kruh revnih postal kruh bogatih?

izjava v posnetku

Kruh revnih danes je kruh bogatih. In ko kruha za nas ne bo, bomo gladko šli s trebuhom za njim. Ali pa jedli kolače, pardon, krofe, pardon, kebabe. Kaj pa kebab-razstava?

izjava v posnetku

In za konec zanimivost: letna plača duhovnika je nekoč znašala 900 pšeničnih hlebcev, vojak pa je dobil 3 hlebčke kruha na dan. No, iz te moke več ne bo kruha.

V pričakovanju krofov in na poti do filmskega večera v Škucu - Hajzlerca.