Landlord anarhist
Če vas kakorkoli zanima anarhizem ali če se raje kot v predragih kafičih zadržujete v skupnostnih prostorih, bi se v Lizboni kaj kmalu znašli v anarhističnem socialnem centru Disgraça. Tam najdete knjigarno Tortuga, bralni krožek, vegansko kantino, predavanja različnih kolektivov in koncerte. Disgraça se nahaja v rahlo zapuščenem trinadstropnem poslopju v centru Lizbone, zato bi ob prvem srečanju lahko upravičeno sklepali, da gre za anarhistični skvot. A pravzaprav kolektiv najemodajalcu plačuje mesečno najemnino, v preteklih mesecih pa so se odločili prostor kupiti.
To je v Lizboni tudi eden redkih neprofitnih socialnih centrov, ki imajo že več let svoj prostor in se jim ni treba seliti. Nastanitev v Lizboni je namreč problem tako za posameznike kot tudi za kolektive.
Del omenjene skupnosti kolektivov, ki se soočajo s problemom nastanitve, je tudi Sirigaita. Več o iniciativi nam pove Marco.
Neprofitni kolektivi, vključno s Sirigaito, se večinoma financirajo sami – s prostovoljnimi prispevki za dogodke in s prodajo pijač, delo članov pa je prostovoljno. Zato lahko večina kolektivov deluje finančno neodvisno od občine in države. A kljub temu imajo zaradi višanja najemnin in samovolje najemodajalcev težave.
Marco pri opisu dela in prispevka Sirigaite za skupnost sicer ni skromen, izpostavi pa predvsem kontrast interesov in prispevka najemodajalca in kolektivov.
A kolektiv težko še naprej deluje brez prostora. V Sirigaiti imajo sicer specifičen pogoj – želijo ostati v istem območju mesta, kjer se nahajajo bolj ali manj vsi neprofitni socialni centri, s katerimi sodelujejo. Pri iskanju prostora so se obrnili tudi na občino:
Kako to, da ob obilici zapuščenih stavb kolektivi ne skvotajo? Ne le, da to prinaša manj stroškov, ampak je predvsem politična gesta proti kapitalističnemu ustroju.
Kljub odsotnosti tradicije so se zgodili posamezni primeri političnega skvotanja – predzadnji je bil Seara leta 2020. Nameravali so vzpostaviti socialni center za brezdomne osebe, a so bili deložirani že po mesecu in pol. Zadnji skvot pa se je zgodil le pred slabim mesecem. Na portugalski dan svobode, 25. aprila, je kolektiv Okupa javno zaskvotal zapuščeno poslopje z namenom vzpostavitve Kulturnega in socialnega centra Sante Engrácie [sánte engrásie]. Ob tem je kolektiv pripravil svoj manifest, otvoritev pa je bila izpeljana povsem javno in glasno.
Več ljudi se je zbralo pred zgradbo, ki je bila prej šola za otroke s prilagojenim programom, zadnjih 15 let pa je zapuščena. Okna in vrata so zagrajena z opekami, edina namembnost poslopja v teh letih pa je bila smrtna postelja neke lizbonske mačke, ki so jo letos našli že izsušeno. Stavbo so pred tem očistili in po otvoritvi v njej prirejali več dogodkov dnevno, kot so predvajanje filma ob prisotnosti režiserja, veganska kantina, koncerti in debate. Vrtna vrata so bila med delovanjem ves čas zaklenjena z verigo, vstop pa je bil mogoč le vsake pol ure, če v bližini ni bilo policistov. A ti varnostni ukrepi niso zalegli. Skvot je bil po enem tednu delovanja deložiran. Sledili so protesti in organiziranje dogodkov kar na ulici, pred sámo zgradbo.
Naš sogovornik, ki je član kolektiva Disgraça in je hkrati sodeloval pri letošnjem skvotu, pravi, da v Lizboni skvoti ne trajajo dolgo. Češ: »Od začetka skvota si lahko deložiran vsak trenutek, v tem smislu varnosti ne moreš pričakovati.« Poudaril je predvsem pomen kolektivne organiziranosti in izborjenih skvoterskih pravic, ki jih v Lizboni v primerjavi z drugimi mesti primanjkuje. Opozoril je tudi na pomen prostora Disgraçe pri organizaciji skvota in pri skladiščenju vse hrane in materiala, ki sta ostala po nenadni deložaciji.
V mestu deluje tudi več drugih kolektivov, ki omogočajo prostor organiziranja, ampak Disgraça ima edina privilegij tako ogromnega prostora. V intervjuju so izpostavili predvsem pomen skladiščenja in velike kuhinje, v kateri se za pripravo hrane tedensko organizira sto migrantov. To brez primernega prostora seveda ne bi bilo mogoče. Da bi se izognili morebitnim problemom s premeščanjem in menjavo prostora in da bi prenehali mesečno plačevati najemnino, so se odločili prostor kupiti. Kako bodo z neprofitnim delovanjem zbrali potreben denar?
Člani Disgraçe dojemajo obdržanje fizičnega prostora kot sredstvo obstanka lastnega političnega organiziranja. Marco iz Sirigaite pa poudarja še kulturni prispevek mestu. Postopno izginotje neprofitnih kolektivnih prostorov poveže tudi z izpraznjenjem življenja mest in vsesplošnim pojavom množičnega turizma.
Da bi torej zagotovo obdržali vsaj en prostor, so se v kolektivu Disgraça odločili poslopje kupiti. S tem bi se podredili trenutnim okoliščinam lizbonskega nepremičninskega trga in pomanjkanju skvoterskih pravic ter se od taistih razmer obenem osamosvojili. Ker so še v začetni fazi, je veliko podrobnosti, kot sta izpeljava nakupa in končna cena, še neznanih oziroma jih ne želijo razkriti. Potrjena informacija, ki so jo javno delili, je predvsem, da se je najemodajalec strinjal, da jim proda prostor. Če bo nakup uspel in če bo Disgraça tudi po tem, kot nam je bilo rečeno, ohranila naravo svojega delovanja, bomo lahko videli v naslednjih letih. V tem času bo jasno tudi, koliko neprofitnim kolektivom bo uspelo obdržati prostor v Lizboni in še naprej delovati.
S Portugalske se je oglasila Laura.
Dodaj komentar
Komentiraj