Last in še marsikaj
V torek se je v galeriji Vžigalica odprla razstava Last, The Mihe Artnaka. V razstavi, ki jo je kuriral Jani Pirnat, se že dobro poznani oblikovalec in umetnik tokrat predstavlja kot slikar. Ali pač? Na prvi pogled tipična, skoraj že arhaična slikarska razstava je pravzaprav skrajno konceptualna, razloži Artnak.
Pove nam še, kaj je sprožilo razmislek o lastništvu.
Večletno raziskovanje, ki se razteza v pravni, ekonomski in filozofski svet, je na razstavi predstavljeno skozi sedem tipov lastništva. Vsak tip lastništva zastopa ena slika, ob kateri visi tudi pogodba, ki lastninsko razmerje dokazuje. Da bi bila zapletenost koncepta obiskovalcem čim bolj dostopna, so pogodbe kar se da poenostavljene.
Na vprašanje, zakaj ob tako obširnem konceptualnem projektu gledamo ravno slike, nam avtor ponudi preprost odgovor.
In slikarsko razstavo je menda tudi dobil. V predprostoru nas takoj pričaka velik avtoportret, ki je neprenosljiv unikat. Ta tip lastništva deluje podobno kot osebna izkaznica – obstaja samo en in za vedno pripada zgolj umetniku. V levi sobi so slike zasebnega lastništva, torej tiste, ki jih lahko kupimo in si jih s tem prilastimo. Tu je unikat akta umetnikove punce, omejena serija treh slik tihožitja in neomejena serija portretov avtorjeve mačke. Ali je slika unikat ali serija in ostale informacije so, kot je povedal Artnak, jasno zabeležene v redkobesednih pogodbah, ki izgledajo kot nekakšne ankete. Izmed vseh možnih odgovorov v dani kategoriji je enostavno obkrožen tisti, ki za sliko velja.
V desni sobi vsaka slika predstavlja alternativen tip lastništva. Rumen pravokotnik ali zastava osončja je tako rekoč javno dobro. Razumemo ga lahko kot reprodukcijo, ki pripada čisto vsem. Obiskovalci lahko podobo rumenega pravokotnika prenesejo s spleta in jo prosto uporabljajo ali pa po svetu razširijo nalepke, ki so na voljo na razstavi. Tu je še pokrajina, unikat, ki pripada čisto vsem, in abstraktna slika, ki predstavlja koncept nelastnine. Ta slika ne pripada nikomur.
Slednji sta najradikalnejši, saj za taki vrsti lastništva sploh ni legalne podlage. Nelastnine zakon pravzaprav sploh ne dovoli, saj, kot pove umetnik, celotna podstat zakona temelji na lastnini. Artnak je sicer z odvetnikom spisal predloga o sprejetju zakona, ki bi omogočal, da umetnik lahko eno sliko podari vsem, drugo pa nikomur, a je usoda predlogov zaenkrat še nejasna. Pomanjkanje legalne podlage odpira mnogo vprašanj o tem, kako s slikama ravnati. Kako se lahko kolektivno dogovorimo, kdo bo sliko posedoval, za koliko časa, kje naj bo razstavljena in tako naprej. Odprtost teh vprašanj bi lahko imela direkten vpliv na samo razstavo.
Na vsa ta odprta vprašanja o potencialu in problemih nelastništva Artnak nima odgovorov.
Razloži nam še, da ideja nelastnine v svetu blockchaina lahko preseže pravne omejitve fizičnega sveta.
In ker smo baje na slikarski razstavi, je na tej točki čisto na mestu, da preizprašujemo izbrane motive. Zakaj je ravno abstraktna slika nikogaršnja? In zakaj so si motivi med seboj sploh različni, če jih ločujejo že tipi lastništva?
Seveda, zakaj sploh sprašujemo. Pa je to res slikarska razstava? Naj bi se res ukvarjali s kompozicijo, barvami, z analizo izbranih motivov in njihovo morebitno simboliko? Hmm, rajši ne … Mimogrede pa slik Artnak ni naslikal sam. To sicer v umetniškem svetu ni nič novega ali spornega, a na razstavi pomeni še eno plast, ki sestavlja že sicer plastovit koncept.
Idejo motiva ali oris, ki ga lahko preberemo ob slikah, je najprej fotografiral Klemen Ilovar, fotografije pa so nato na platna velikih dimenzij po naročilu preslikali slikarji s Kitajske. S tem umetnik posnema proces generiranja podob umetne inteligence in se upira njeni prevladi.
Več o kontekstu naročniškega razmerja pove kurator Jani Pirnat.
Jah, Kitajci so pač cenejši od Slovencev. Vseeno pa v kontekstu razstave o lastništvu gesta privzemanja avtorstva deluje zgovorno. Artnaku se ne zdi tako.
Dela so torej štirikomponentna – sestavljajo jih pogodba, oris, digitalna podoba in slika. In tu se zadeva še nekoliko bolj zakomplicira. Ker je pogodba nespremenljiva, se lahko ostale komponente spreminjajo, ne da bi to vplivalo na avtentičnost dela.
Da slučajno ne bi bilo preveč enostavno, pa to pravilo velja za vsako delo v različnih kombinacijah. Pri avtoportretu so na primer spremenljive tri komponente, pri abstraktni sliki nobena, pri figuri samo slika in tako naprej …
Torej – gledamo sedem slik sedmih različnih motivov. Nekatere so unikati, druge serije, tretje reprodukcije. Vsaka slika predstavlja en tip lastništva. Eno si lastimo vsi, ene pa nihče. Kako to deluje, še ni čisto jasno. Paralelno se to dogaja tudi v digitalnem svetu. Ene lahko vzamemo, druge kupimo, tretje naročimo. Naslikali nam jih bodo slikarji na drugem koncu sveta po orisu umetnikove ideje in digitalne fotografije. Če nam kaj ni všeč, lahko to spremenimo, in vseeno mamo »Artnaka«.
Natrpanost umetnikovih interesov, ki se na razstavi prepletajo, je na trenutke izčrpavajoča. Prenasičenost konceptov škodi individualnim idejam, ki so sicer zanimive in si zaslužijo več prostora. Med njimi morda še najbolj izstopata ideji nelastnine in kolektivne lastnine, ki sta, kar se tiče naslovne teme lasti, najbolj preudarni. Že sami po sebi uspešno preizprašujeta vseprisoten, kapitalistično obarvan sistem lastninjenja, ne da bi za to potrebovali dodatne primere, ki takšen sistem zgolj ponazarjajo. Odpirata ključno vprašanje razstave – ali je sčasoma vse lastninjeno? Odgovor bo pokazal čas, tako da, poslušalke in poslušalci, le brž v galerijo Vžigalica, preden se vse proda ali vzame. Ob vsem tem pa ne gre spregledati vprašanja, ki je morda za Artnakov eksperiment še najbolj ključno – ali si teh slik sploh kdo želi?
Delež Artnakovega monokroma si je prilastila Kara.
Dodaj komentar
Komentiraj