Danes, ko duše vohajo proti Hadu, v kulturni redakciji prižigamo sveče. Toliko sveč kot le zmoremo v spomin naših mrtvih. Radio žari, vsi hodniki, vse redakcije, vsi studii so polni sveč. Več sveč, več sveč, še več sveč! Žalujemo in se spominjamo.

Najprej se spomnimo Odiseja:

Nekoč na daljnih potovanjih je prišel do zemlje mrtvih. / Senca nevidne gore na njej leži. / Z mečem je izkopal jamo v težki prsti, / usmrtil je žival in daroval sencam njeno kri. // Svojega doma se je spomnila senca, ki je pila.

In je spregovorila:

izjava

Bila je senca Edvarda Kardelja, velikega socialističnega teoretika naše zemlje. Toda že se je prerinila skozi gnečo senca, še bolj senčna, še bolj žejna od ostalih:

izjava

“Z bogom ali proti bogu!” Hrope stari papež Pij XII. “V vaši vesti ne sme biti prostora za strahopetnost, lagodnost, za neodločnost kogarkoli, ki v tej ključni uri misli, da lahko služi dvema gospodarjema!” Preženemo ga od mlakuže krvi, staro svinjo, ki poziva ljudstvo, v sužnost.

Zdaj pa med sencami nenadoma nastane nemir. Med njimi prihaja še posebno dostojanstvena, še posebno veličastna senca:

izjava

“Tovariši! Delavsko-kmečka revolucija, o nujnosti katere so govorili boljševiki, se je dovršila!” Prekrižamo se v svetem strahu, sam Lenin je! Na ustnice nam nehote prihajajo besede: “Da danes, ko je val upadel, ostajajo in bodo ostali samo pravi marksisti, nas ne straši, ampak veseli.”

Tako, dragi tovariši, tovarišice, vas na današnji dan spominjamo, v soju stotin sveč, ne izbirajte med gospodarji, ampak zavrnite vsakega gospodarja. Nekateri ljudje, nekatera dejanja ne bodo nikdar umrli.

izjava

Miki Miška, devetdesetletni starček, pa naj se že stegne.