Ko človeški um razpravlja o stikanju naših genitalij, običajno pride do dveh interpretacij. Kot prvo se oglasijo vsem znani glasniki narave, ki v aktu parjenja prepoznajo predvsem sredstvo porajanja kričečih in fekalije izločajočih izrodkov, ki naj bi po neki bizarni nam nerazumljivi logiki predstavljali objekt naše največje sreče, izraz in obenem pogoj naše v neskončnost se nadaljujoče svetle prihodnosti. Povedano drugače - gre jim za problem populacije. Na drugi strani stojijo stoične trume libertinov, ki v plejadi načinov združevanja teles vidijo predvsem sredstvo za izpolnjevanje naše želje, kakršna koli že ta je, v valovih naslade. Užitek kot manifestacije svobode je pri njih tako cilj kot sredstvo. O kričečih nakazah ni ne duha ne sluha. Današnje kulturne novice pod povečevalno sredstvo postavljajo oba ozira.

Kot prvo problem populacije. Ta zvesta svoji logiki za razliko od prej opisane želje po potenciranju rojstev v našem prispevku nastopi v obliki zaskrbljenosti. Problem je ravno v tem, da nas je preveč. Naj prenehamo z razplajanjem? To bi bilo neumno - bilo bi proti osnovnim težnjam človeške narave, ki v parjenju uživa. A ne pozabimo, da smo ljudje ob svoji razuzadnosti tudi moralna bitja. Presežka, ki parazitira na sredstvih, s katerimi bi se nadvse radi nažirali, ne moremo preprosto iztrebiti, pa četudi bi si to na trenutke močno želeli. Obrat te malthuzijanske težave nam na razstavi, ki od danes poteka v Galeriji Kapelici ter poimenovani Neverjetno skrčen človek, poda njen avtor Arne Hendrix. Za kaj gre? Najboljše da poslušamo kar samega avtorja.

* Izjava se nahaja v posnetku

Med površnim pregledom na svet lahko kdorkoli opazi, da ljudje ne živijo na ravno enaki ravni, medtem ko sredstev v bistvu ne primanjkuje. Težava morda ni v monstruozni veličini naših teles, ampak v razporeditvi dobrin - o tem, kako pomanjševalni načrt koincidira z drugo težava, več izvemo iz avtorjevih ust.

* Izjava se nahaja v posnetku

Na začetku smo omenili, da glede populacije obstaja malthuzijanska paradigma, katere smisel je v manjšanju obsega populacije. Avtor nam ponudi opcijo, po kateri ljudi ne bi pobili, temveč zmanjšali. A ne moremo mimo misli, da gre tudi pri njej za isto biopolitično logiko.

* Izjava se nahaja v posnetku

Iz pustih mehanizmov populacije se spuščamo v Kapsulo, kjer se otvarja razstava umetnice Zore Stančič imenovana Enajst tisoč Batin. Samo ime je seveda aluzija na istoimenski ekscesa poln roman Guillauma Apollinerja. To, da je avtor Francoz, je tako rekoč tipično - pisanje svinjarij je namreč stvar njihovega nacionalnega karakterja. Kaj je botrovalo, da je Stančič med vsemi Sadi, Lautremonti, Batailli in Blanchoji izbrala prav njega ter kakšen videz bo pred našimi očmi prevzela razstava, nam več pove avtorica.

* Izjava se nahaja v posnetku

Kot nam pove avtorica, bodo reprezentacije romana, ki ga moralno ljudstvo uvršča v sfero pornografskega, deloma nezapolnjene. Ta nedokončanost nas napeljuje k temu, da aktivno posežemo v interetacijo dela. Navsezadnje nas to napelje k vprašanju - mar sploh še gre za golo pornografijo? Njena objektivirana profanost se namreč ne sklada s posegom, ki ga gledalčevo oko vrine v umetniško delo. Ali gre pri razstavi in njej predhodnim Apollinerjevem delu zgolj za pornič ali za nekaj več?

* Izjava se nahaja v posnetku