Nevaren prostor
Drage poslušalke, če se kaj mudite na Muzejski ploščadi tudi, ko tam ni festivala FEKK, ki s seboj prinese vso negovanost ljubljanskega meščanstva, verjetno dvakrat pogledate, da se ne usedete na kakšno iglo ali celo – bog ne daj – na uporabnika te igle. Po vsej verjetnosti pa tja v izogib morebitni nelagodni situaciji sploh ne zahajate. Kot se prav tako izogibate kakšnim sumljivim podhodom – da bi se zadrževali pod kakšnim Zmajskim mostom, pa vam sploh na misel ne pade.
Uporaba trdih drog na javnih krajih je problematika, s katero se sooča večina večjih mest. V Sloveniji imamo več nevladnih organizacij, ki z dnevnimi centri, izobraževanjem in terenskim delom pripomorejo k vsaj delnemu reševanju te problematike. Eden izmed liberalnejših pristopov, ki se je v tujini izkazal za zelo uspešnega, pa je vzpostavitev tako imenovane varne sobe, zakonsko reguliranega prostora, v katerem lahko uporabniki ob prisotnosti zdravstvenega osebja maksimalno zmanjšajo tveganje ob konzumiranju drog. Prve varne sobe so bile na Nizozemskem vzpostavljene že pred skoraj petdesetimi leti, medtem ko v Sloveniji takšnega prostora še ni. O stanju uporabe trdih drog na javnih krajih in poskusih vzpostavljanja varne sobe v Ljubljani smo se pogovarjali z Borutom Bahom, predsednikom društva Stigma, ki se ukvarja z zmanjševanjem škode zaradi drog.
Zgodovina uporabe drog v Ljubljani je močno povezana z Metelkovo. Kljub temu da je bila ta včasih središče in glavna lokacija uporabe drog, je danes takšnih prostorov več. Teh premikov se spominja Bah.
Kratkotrajni ukrepi oblasti se končajo s selitvijo uporabnikov na drug prostor, kar sicer razbremeni določeno lokalno skupnost, obenem pa obremeni drugo. Realne potrebe uporabnikov drog pa ob ukrepih, ki se končajo z njihovo preselitvijo na drug prostor, ostajajo povsem nenagovorjene.
Ravno to pa bi omogočila varna soba. Tudi odziv uporabnikov Dnevnega centra društva Stigma na Petkovškovem nabrežju kaže na željo samih uporabnikov po varni sobi ter smotrnost njene vzpostavitve.
Zakaj torej v Ljubljani še ni varne sobe?
Leta 2015 je sicer društvo Stigma na razpisu Ministrstva za zdravje prejelo sredstva za vzpostavitev varne sobe, vendar se je projekt zataknil pri Etični komisiji Ministrstva za zdravje.
Skoraj desetletje kasneje pa ostaja problem predvsem birokratski. Varna soba je, kot poudarja Bah, skupnostni projekt, ki zadeva tako Ministrstvo za zdravje kot policijo in lokalno skupnost ter uporabnike. Ministrstvo za zdravje je na naše vprašanje, ali podpirajo uvedbo varne sobe, odgovorilo: »Ministrstvo za zdravje bo ob morebitni pobudi lokalne skupnosti za vzpostavitev tovrstnega programa iskalo možnosti za vzpostavitev programa in nudilo tudi ustrezno strokovno podporo.« Tudi na Mestni občini Ljubljana idejo varne sobe podpirajo, a poudarjajo, da je ta predvsem v pristojnosti »javnega zdravstva«. Bah je nad pomanjkanjem volje pristojnih toliko bolj začuden, ker primeri iz tujine kažejo, kako z varno sobo profitirajo prav vsi vpleteni deležniki.
Tudi v finančnem smislu je odprtje varne sobe razbremenilno za javno blagajno.
Kljub vsemu varne sobe v pravem pomenu besede v Ljubljani ni na vidiku. Je pa bilo na razpisu Ministrstva za zdravje uspešno Slovensko združenje za duševno zdravje ŠENT, ki v Novi Gorici načrtuje odprtje prve varne sobe v Sloveniji. Tudi Stigma je pred kratkim dobila sredstva za odprtje varne sobe, ki sicer ne bo omogočala intravenozne uporabe drog, temveč varen prostor predvsem za snifanje prepovedanih substanc. Kdaj pa si lahko v Ljubljani obetamo varno sobo v pravem pomenu besede?
Kulturni obzornik je pripravil Jakob.
Dodaj komentar
Komentiraj