O telesu, onkraj telesa
»Prostor nad tabo, prazen, velik. Misli spustiš tja. Nad tabo. Prostor se zapolni.« S temi besedami nas je v soboto Adam Kinner iz preddverja Kina Šiška povabil na svoje predavanje in predstavo. Od prejšnjega petka, petindvajsetega novembra, je najrazličnejše prostore in odre Kina Šiška, ljubljanskega Lutkovnega gledališča in Stare mestne elektrarne napolnjevala enajsta izvedba CoFestivala.
Plešoči festival novembra zakoliči domačo plesno produkcijo iztekajočega se leta in napolni ljubljanske odre s cvetoberom domačih in tujih predstav.
Festival je bil v svoji predzgodovini – še kot festival Pleskavica – izrazito eksperimentalne narave, pri čemer si je poleg raznovrstnosti tehnik dovolil tudi preizpraševanje forme festivalskega dogajanja. Dogajanje se je osredotočalo na prostore srečevanja občinstva in ustvarjalcev na predavanjih in delavnicah.
Na letošnjem CoFestivalu se je fokus od izobraževalnih predavanj tujih in domačih ustvarjalcev pomaknil k preizpraševanju zmožnosti giba, ki gradi diskurz o širših družbenih temah in k vprašanju kreiranja skupnega prostora. Veliko pozornosti so namenili tudi kontekstualizaciji predstav – tako zgodovinski kot idejni in tehnični. Rok Vevar, član umetniškega odbora, opiše principe, ki vodijo izbor dela za festival.
Na letošnjem CoFestivalu smo bili torej soočeni tako s klasikami kot s čisto novimi tehnikami, ki pa so večinoma ostajale v zlahka prepoznavnih okvirjih tradicionalnih koreografskih izhodišč. Kljub temu se včasih pojavi kakšna slučajna špranja za čisto eksperimentalnost. Okus slednjega smo lahko letos dobili na participatornem dogodku Feministične poti plesa. Navzoči so s pomočjo izbranih teoretskih besedil v razpravi in gibu raziskovali vsebinske potenciale plesa v političnih in družbenih krizah.
Ena izmed zanimivejših predstav na festivalu pa je bila nova plesna interpretacija starega. Michiel Vandevelde se je lotil Goldbergovih variacij, dobro poznanega sodobnoplesnega sola, ki ga je prvi ustvaril Steve Paxton. V predstavi, podloženi z Bachovo partituro, nam plesalec z downovim sindromom da misliti o normativih telesa v plesu. Poleg refleksije videnih gibov pa želi Vandevelde z vključevanjem skupin z družbenega roba v uprizoritve klasičnih del kritično opozarjati na razredne predsodke sodobnega plesa.
Tako se ob tej predstavi vprašamo o širšem kontekstu festivala, in sicer kako vključujoči so procesi kuratorstva, ustvarjanja programa, selekcije in navsezadnje koreografiranja. Kaj paše na festival, kaj je neprimerno in kaj primerno, da napolni prostor? Zdi se, da je CoFestival vsebinsko in formalno dovolj gostoljuben, da se ne bi ujel v predsodke, formalizem in dogmatičnost.
Letošnje skupno kuriranje štiričlanske ekipe je rezultiralo v trodelnem programu, na katerem so se tematsko fokusirali na preizpraševanje kolektivnega in subjektivnega časa – denimo v predstavi Alme Söderberg, ki je zaključila festival. Ali pa preizpraševanje telesa – na primer nekakšna igra površinskosti telesa v predstavi Skrinsejver. In navsezadnje tudi preizpraševanje poetične podobe in narave, ki smo jo v formi Beckettovega drevesa iz Godota lahko uzrli v predstavi Priča. Festivalski program pa se ni omejil le na telo v gibanju.
Lahko smo obiskali razstavo Škart Đorđa Balmazovića, se udeležili delavnice plesalca Adama Kinnerja ali prisluhnili predavanju Roka Vevarja o zgodovini slovenskega sodobnega plesa in gledališča. Lanski desetletnici festivala pa so se poklonili s publikacijo O času, onkraj časa, ki tolmači festivalske začetke. Obenem pa se od njih oddalji v teoretičnih premlevanjih plesa in konkretnejših razpravah o tehnikah, ki jih je bilo v akciji mogoče videti na letošnji ediciji. Naslov publikacije pojasni urednica Nika Arhar.
Z zadnjo predstavo, ki smo si jo obiskovalci lahko ogledali včeraj, je v čas onkraj časa – skupaj s temi Kulturnimi novicami – odšel tudi letošnji CoFestival.
Pisala je Maja.
Vir slike: Avtorska
Dodaj komentar
Komentiraj