Pozdravljeni v Kulturnih novicah. Komajda smo pod streho spravili zavaljeno 200-letnico rojstva klasika nad klasiki, Dostojevskega, že je prišlo novo leto in s tem tudi njegova posvetitev različnim osebam. Leto 2022 bo, kot nemara že veste, v prvi vrsti pripadlo the slovenskemu arhitektu, Jožetu Plečniku, od rojstva katerega mineva že 150. leto, vendar pa ne samo njemu. Vlada se je namreč 2. decembra lani odločila, da bo letošnje leto minilo tudi v znamenju Giuseppeja Tartinija, italijanskega skladatelja in violinista, rojenega v Piranu, ki bi letos dopolnil že 330 let.

Ne glede na to, kje v Sloveniji živijo, spremlja Plečnik Slovence na prav vsakem koraku. Poleg tega o njem in njegovem delu pogosto javno razpredamo oziroma se njegovi omembi v arhitekturnem in urbanističnem kontekstu le stežka izognemo. Nekoliko drugače je s Tartinijem, ki ga sicer prav tako pozna večina od nas – če ne po čem drugem, pa po kipu in njegovi rojstni hiši na glavnem piranskem trgu, ki nosi njegovo ime. Kljub temu pa ve slehernik o širšem pomenu Tartinija kot violinista in skladatelja ter o položaju njegovih del v slovenskem in svetovnem violinističnem kanonu bore malo, če sploh kaj. Poklicali smo na ljubljansko Akademijo za glasbo in tamkajšnjega dekana, rednega profesorja Marka Vatovca, na kratko povprašali po enem največjih muzičarjev na naši strani Alp, pa čeprav je ta po narodnosti ipak bolj pripadal našim zahodnim sosedom.

Izjava

Tartinijeva dela naj bi bila pa besedah sogovornika tudi danes pomemben del violinističnega repertoarja in naj bi se še vedno pogosto izvajala tako pri nas kot v tujini. Vatovec je k temu dodal:

Izjava

Namen razglasitve Tartinijevega leta naj bi bilo spodbuditi zasnovo programov na različnih področjih, od glasbene ustvarjalnosti do raziskovanja in glasbenega izobraževanja, v luči spominjanja na pomembnega glasbenika. Ministrstvo za kulturo je tako javne zavode in javni sklad pozvalo, naj v okviru svojih zmožnosti pripravijo vsebine, ki se bodo navezovale na omenjeno obletnico. Kot so zapisali, naj bi bila to, citiramo, »odlična priložnost za okrepljeno sodelovanje pomembnih resorjev, kot sta denimo šolstvo in turizem«. Nadvse lucidno – bravo, ministrstvo.

In ko smo ravno pri čestitkah ministrstvu, naj besedo ali dve namenimo tudi predvčerajšnji novinarski konferenci, na kateri sta kulturminister Vasko Simoniti in school – but not cool – ministrica Simona Kustec javno razmetavala s pohvalami na račun slovenskega predsedovanja Svetu EU, seveda s poudarkom na dosežkih s področja kulture, šolstva, izobraževanja in – kakopak – mladih nasploh. Čeprav je glavnina enourne konference pripadla ministrici, pa je tudi ministru v pičlih desetih minutah – kar se pač sklada z njegovim enostavnim slogom »jaz vem, vi pa ne« – uspelo prehvaliti kulturne dogodke, ki so se pod slovenskim okriljem odvili v zadnjih nekaj mesecih, od julijske uverture z blejskim Povodnim možem Edwarda Cluga, pobude Novi evropski Bauhaus in famozne bruseljske razstave do pomoči avdiovizualnemu in medijskemu področju med epidemijo.

Ker pa spanje na lovorikah ni zaželeno in ker imajo izjave ter medalje trenutne vladne garniture praviloma dve strani, če ne še kakšne več, smo za oceno predsedovanja zaprosili tudi Društvo Asociacija, natančneje njihovo strokovno sodelavko in bivšo odgovorno urednico našega radia Polono Torkar, ki je v imenu društva slovensko predsedovanje osvetlila v nekoliko drugačni luči.

Izjava

Naj bo to zadosti o tem.