9. decembra, se je v Stari mestni elektrarni pod okriljem festivala Mesto žensk odvijal performans Lale Raščić z naslovom Modalni venček v štirih dejanjih. Četudi se je ogled njenega nastopa zavlekel v pozne večerne ure – štiri dejanja so skupaj z dvema krajšima odmoroma znesla dobre tri ure - smo se kaj kmalu po nastopu skupaj z njo spustile v zaodrje Stare elektrarne. Priložnost smo izkoristile za pogovor z umetnico, ki sicer krmari med življenjem v Zagrebu, Sarajevu ter New Orleansu in je že naslednje jutro odhajala na jug.

Raščić je primarno vizualna umetnica – izobraževala se je na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu ter podiplomski študij nadaljevala na Rijksakademie van Beeldende Kunsten v Amsterdamu. Že vrsto v svoje ustvarjanje vpleta elemente performativne prakse in intermedijske umetnosti.

Svoj nastop je zasnovala kot manjšo odrsko retrospektivo Evmenid iz leta 2014, EE-O, s katerim se je predstavila leta 2018, Gorge, ki je luč dneva uzrla pred dvema letoma, in letošnje Počimalje – tiste, ki začne pesem. Imenovani so štirje izvorno ločeni performativni akti, ki jih druži raziskovanje grške mitologije, anarhistične ideologije in iskanje načina osvobajanja ženske od tradicije.

Tema je umetničino pozornost pritegnila, potem ko je svojo prakso začela opirati na avdiodramo, pri čemer je njena pozornost skrenila v smer teorije narativa.

Izjava

Bošnjaški ep je obveljal kot osnova teorije o epskem petju, ki jo je v delu The singer of tales zasnoval Albert Lord. V njem poudarja predvsem pomen svoje teorije o genezi oralnega izvajalca narodnih epov, za katerega trdi, da zaseda mesto interpreta oralne tradicije, a vendar ne njenega neposrednega avtorja.

Izjava

Raščić v svojih performansih stopa v čevlje tradicionalno moškega interpreta, da bi prepisala in subvertirala vloge, ki jo v mitih in folklori zasedajo ženski liki. Da bi na odru Stare elektrarne upodobila prvi ženski lik, je Raščić prvo dejanje Modalnega venčka zasnovala kot nadaljevanje Sartrove dramske predloge Muh, ki sicer temelji na Ajshilovi trilogiji Oresteja.

Izjava

A vendar Elektra moči prestola, ki ga zaseda, navkljub ostaja nemočna. Ljudstvu, ki se je pod težo žezla udomačilo, spodleti razumevanje emancipatorne osnove, ki pogojuje Elektrin ideal vladanja.

Naslednja od žensk, katerih mitologija je vnovič spletena, je Arahna – lidijska tkalka, ki se v svoji veščini pomeri z boginjo Ateno. V svoje delo vtke nelaskavo zgodbo o bogovih, zaradi česar jo Atena kaznuje, tako da raztrga njeno mrežo in jo spremeni v pajka.

Izjava

Raščić utelesi Arahno in jo osvobaja okov Atenine kazni, tako da njeno prekletstvo pretvori v možnost, da z njeno sposobnostjo tkanja zasnuje popolnoma nov svet. V samem dejanju to spremljamo kot prepletanje ženskega telesa z nitjo, čemur se pridružuje zrcalna projekcija gledanega, ob tem pa lahko zaznavamo še zvočno ter svetlobno spremljavo. Prostor, ki ga stke tako prebujena pajek-ženska, umetnica imenuje za meta-prostor, Arahnino telo pa techno-telo. Ta točka deluje prelomno, saj se umešča kot nejasna utopična napoved, ki za seboj pušča tako gledalko kot pravzaprav tudi avtorico samo.

Izjava

Svojevrstnemu vrhuncu Modalnega venčka v štirih dejanjih sledi nekoliko bolj oprijemljiva vrnitev k folklori in mitologiji. V tretjem dejanju spremljamo oblačenje Meduze v bakreni oklep, ki ga je Raščić zasnovala po vzoru špartanskega v sodelovanju z izdelovalko tradicionalno bošnjaških bakrenih posod za varjenje rakije.

Izjava

Zadnje dejanje – Počimalja – tista, ki začne pesem – pritegne pozornost v tem, da razkriva tradicijo balkanskih žensk, ki so med zasebnimi druženji po obedu prepevale in se tako zabavale ter preizkušale v veščini prepevanja. O njihovi iznajdljivosti priča spretna uporaba pladnjev za baklavo, imenovanih tepsije. Te so uporabile za proizvajanje zvoka, saj je bilo igranje inštrumentov primarno rezervirano za moške izvajalce. Medtem ko so se ti lahko predstavljali publiki, pa so ženske to počele le za štirimi stenami svojih domov.

Izjava

Raščić si v izvajanju štirih zaporednih performativnih nastopov postavlja ambiciozno nalogo ter bolj ali manj spretno rudari po mitologiji, da bi razkrila zapostavljene vloge žensk v mitologiji skozi dejanja njihovih ponovnih interpretacij.