Klemen Kovačič, diplomant Dramske igre, trenutno pa študent Umetnosti giba na drugi stopnji, je pred uro in pol začel svoj performans Umetniško delo. Osem ur se bo s počasnimi koraki, navdihnjenimi z metodo japonskega plesa buto, vzpenjal skozi osem nadstropij stavbe Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ‒ AGRFT ‒ na Trubarjevi ulici 3. Na tej sekundarni lokaciji akademije, kjer študentke poslušajo predvsem teoretične predmete, danes od dvanajstih pa do dvajsetih poteka Performativni dan.

To je bila docentka doktorica Zala Dobovšek, mentorica desetim študentkam in nekdanjim študentkam, ki danes predstavljajo malo morje instalacij, dokumentacij in performansov ‒ rezultate svojega semestrskega dela. Med pripravami smo jih obiskali včeraj, ko še ni tako rekoč nič napovedovalo današnjega vrveža.

Prostori akademije, ki jih zdaj, ko to poslušate, že zasedajo performansi in instalacije, so bili včeraj še zaklenjeni ter prazni ali pa so v njih še potekala predavanja in izpiti. Za razliko od nove stavbe akademije na Aškerčevi, ki je polna dvoran, montirnic, delavnic in drugih produkcijskih prostorov, so na Trubarjevi predvsem učilnice, kabineti, pisarne ter hodniki.

Prizorišča ‒ od kleti do terase v osmem nadstropju ‒ so vzeli bolj kot ne takšna, kot so. Iz prostorov brez odrov in tehnike želijo tako iztisniti njihov umetniški potencial ‒ pa tudi komentirati svojo umeščenost vanje. Dobovšek upa, da bo performativni odziv na prostore še vedno precej dramske akademije razprl »vizuro« alternativnih možnosti in tehnik, s katerimi se uprizoritvene prakse odzivajo na sedanjost.

Večina avtoric in avtorjev bo predstavila več svojih del. Urša Majcen, če smo prav prešteli, kar sedem, a tudi drugi ne bodo zaostajali. Telo bo prisotno le v nekaterih ‒ za Majcen bo to performans v predavalnici 507 z naslovom Koža. To je njen najbolj oseben projekt in se ukvarja z vprašanjem, kako je biti ona. S prisotnostjo avtorice bo izveden trikrat v dnevu, ob dveh, štirih in pol šestih. Vmes ga bodo lahko izvedli obiskovalci sami.

Poleg tega bo Majcen predstavila dve video instalaciji, ostali njeni performansi pa bodo prisotni le v zvočnih ali pisnih sledovih. V trenutku našega pogovora je Majcen na trakove razrezovala dokumentacijo svojega Adventnega koledarja.

Kljub temu da so predstavljeni performansi del študijskih obveznosti, bodo nekatera dejanja zelo osebna, druga intimna, tretja zelo ostra in kritična, s ponosom pravi Dobovšek. Ker performans zavisi od osebnega stališča, drugače tudi ne gre: performativni nastopi študentk in študentov so tvegani.

Odločitev, kaj bodo predstavile, je bila tako prepuščena študentkam ‒ Dobovšek poudarja, da je konsenz s samim sabo ob takšnem tveganju zelo pomemben. Resda posledično Performativni dan nima kakšnega pravila, zato pa sodelujoče navdihuje prepričanje, da bodo njihove geste efektivne.

Performans je za Majcen še dovolj svoboden, da ne performerka ne gledalci ne vedo, kaj se bo zgodilo. In če se, spoštovane poslušalke, do dvajsete ure ne boste oglasile na Trubarjevi 3, tega ‒ kaj se je zgodilo ‒ tudi ne boste izvedele.

___

Slika: Wikimedia Commons.