Včeraj zvečer je v Slovenskem mladinskem gledališču potekala premierna uprizoritev predstave Pojedina pri Trimalhionu  v režiji Bojane Lazić . To je prva predstava, ki jo je Lazić režirala v Sloveniji. Doslej je delovala predvsem na južnem Balkanu, na festivalu Zvezdarište v Beogradu je dvakrat prejela nagrado za najboljšo režiserko. Predstava izhaja iz istoimenskega antičnega teksta, najdaljšega ohranjenega fragmenta Petronijevega Satirikona. V tej groteskni satiri Petronij opisuje slavnostni obed pri Trimalhionu, osvobojenem sužnju, ki mu je nekdanji lastnik zapustil vse svoje bogastvo. V predstavi lik Trimalhiona, ki ga igra Ivan Godnič, služi kot izhodišče za premislek o oblastnih strukturah in predvsem učinkih, ki jih imajo slednje na medosebne odnose v skupnosti, zbrani okoli oblastnika. Tematsko jedro predstave povzame Bojana Lazić.

izjava

V dveh dejanjih, ki ju preči oster rez, a sta si v mnogih točkah zrcalna, Lazić vzporeja starorimsko kakistokracijo in proces nastanka gledališke predstave. Ljudje, ki trpijo despotovo zatiranje, so v obeh primerih potopljeni v topo stanje zamaknjenosti, podrejeni le najnizkotnejšim ali najsebičnejšim vzgibom. Dejanji povezuje prizor, v katerem Trimalhion svoje goste sili, naj pojejo »Na planincah luštno je«, potem pa se igralci začnejo spraševati o smiselnosti vključitve te pesmi v antični tekst, na kar na oder stopi še fiktivna režiserka, ki jo igra Daša Doberšek. Proces nastanka drugega dela predstave opiše igralec Klemen Kovačič.

izjava

Med Trimalhionovo in režiserkino oblastjo je vzpostavljena očitna vzporednica, a izvajata jo na radikalno drugačne načine. Če je posledica nespoštovanja Trimalhionove oblasti bičanje in usmrtitev, pa režiserka svojo vzdržuje predvsem s čustvenim izsiljevanjem in podajanjem kriptičnih režijskih navodil v formi blodnjavih razpredanj o Foucaultu  na dan pred premiero. V drugem delu se prav tako pokaže, da so lahko tudi igralci včasih zviti kot preste in enako manipulativni kot režiserka. Eni so užaljeni, ker se z njene strani počutijo zapostavljeno, drugi težijo, ker nočejo zamuditi avtobusa čez pol ure, spet tretjim pa gre »Na planincah luštno je« preprosto na živce.

V obeh delih je formulirana tudi vizija alternative oblastno strukturiranim skupnostim. Na neki točki oba oblastnika izgineta z odra, Trimalhiona prime srat, režiserka pa se gre užaljena jokat v zaodrje. V tem trenutku gostom oziroma igralcem popustijo inhibicije, saj so med seboj enakopravni, in med njimi končno pride do pristne komunikacije. Pa če to pomeni, da med njimi vznikne spor ali blažena harmonija, v vsakem primeru je katarzično. Pomen teh utopističnih prizorov komentira Lazić.

izjava

V zadnjih letih smo v ljubljanskih gledališčih videli veliko produkcij, ki so delovni proces na tak ali drugačen način uvrstile kot komponento predstave same. Pojedina pri Trimalhionu izstopa po tem, da na oder na neizumetničen način postavi stvari, ki so za tovrstne samorefleksije pogosto preveč banalne. Podtalni čustveni tokovi, ki določajo dinamiko gledaliških vaj, v predstavi ne služijo kot komentar zunanje realnosti, temveč so sami po sebi njen fokus. Po ogledu predstave se nam tako zdi, da bolje razumemo, nad čim se nam naši igralski prijatelji tako pogosto pritožujejo. Lazić pove, da je v nasprotju s toksičnimi odnosi v fiktivni gledališki ekipi proces nastanka predstave potekal v znamenju sodelovanja in kolektivnosti.

izjava

Pojedino pri Trimalhionu si lahko ogledate še danes ali jutri, potem pa spet šele konec januarja.

Kulturne novice je pripravil vajenec Ivan, mentoriala je Andrea.