Računalniki v Šiški
Lepo pozdravljeni v torkovih Kulturnih novicah. V soboto ob osemnajsti uri smo obiskali otvoritev nove lokacije Računalniškega muzeja. Muzej, ki v različnih oblikah obstaja že od leta 2004, se je v prostore funkcionalističnega Trgovskega paviljona Šiška sicer preselil že leta 2019, otvoritev pa se je zaradi ukrepov za omejevanje širjenja koronavirusa zamaknila v letošnje leto. V prvem obdobju obstoja je muzej deloval pod okriljem Kiberpipe, hackerspacea, ki je poleg muzeja vključeval tudi internetno kavarno, računalniško delavnico in galerijo sodobnih digitalnih umetnosti. Začetke muzeja v tedanjih Kiberpipinih prostorih na Kersnikovi ulici opiše Boštjan Špetič, skrbnik muzejske zbirke in eden zgodnejših članov Kiberpipe.
Študentska organizacija Univerze v Ljubljani je Kiberpipo, ki je delovala pod okriljem Zavoda K6/4, iz kletnih prostorov na Kersnikovi izselila leta 2013. Po izgubi lastnih razstavnih prostorov je muzej z razstavami gostoval v drugih institucijah. Špetič kot eno izmed bolj odmevnih razstav izpostavlja GOTO 1982, ki je leta 2012 potekala v Muzeju novejše zgodovine, pozneje pa tudi v Tehniškem muzeju. Razstava, ki jo je pripravila ustanoviteljica muzeja Dunja Rosina, trenutna članica upravnega odbora muzeja, je bila edina pregledna razstava zgodovine računalništva v Sloveniji do zdaj. Špetič omenja tudi, da se s področjem računalništva podrobneje ne ukvarja nobena od obstoječih institucij. Nekaj računalnikov sicer hranita Pokrajinski arhiv v Mariboru in Tehniški muzej. Računalniki, ki jih hrani slednji, so tudi dostopni javnosti, vendar muzej zaradi obsežnosti ostalih tehničnih področij, za katera je pristojen, nima zadostnih sredstev in specializiranega kadra, ki bi mu omogočali poglobljeno ukvarjanje z računalništvom. Ob tem pa Špetič poudarja, da računalniška dediščina ni zgolj hardware ali strojna oprema, marveč v prvi vrsti software - programska oprema.
Prav programsko opremo ali programje pa predstavlja prva razstava v novih muzejskih prostorih, nasloveljena Kaj pa programje?. V prostorih Trgovskega paviljona Šiška so razstavljeni uporabniški vmesniki starejših proizvajalcev, kot sta Iskra Delta in Atari, ter vmesniki proizvajalcev iz devetdesetih in zgodnjih dvatisočih, kot je Packard Bell. Vsi razstavljeni vmesniki delujejo - obiskovalec lahko tako preizkusi starejše operacijske sisteme, kot so Windows duo, 3.1x in 95, ter sočasne programe, kot je nadrealistična japonska videoigra Neverhood. Razstavljene vmesnike spremljajo zapisi, ki pojasnjujejo splošne pojme računalništva, kot je algoritem, orisujejo zgodovino računalništva in se dotikajo novejših inovacij, kot so nevronske mreže. Didaktične cilje razstave razloži Špetič.
Računalniški muzej je imel v Kiberpipinih prostorih na voljo zgolj 20 kvadratnih metrov razstavnih površin - zdaj jih ima okoli 700. Povečala se je tudi muzejska zbirka - v začetku dvatisočih je muzej hranil 300 eksponatov, danes pa 6000. Po Špetičevih besedah pa bo muzej poleg razstav skušal nuditi tudi prostor za programersko skupnost, ki se je z zamrtjem Kiberpipe premaknila na medmrežje.
Kot skladišče, v katerem je bila po deložaciji Kiberpipe shranjena muzejska zbirka, je muzej tudi nove razstavne prostore dobil od sponzorja. Mecen muzeja je Marko Štamcar, eden izmed ustanoviteljev igričarskega podjetja Outfit 7, ki je kupil prostore spomeniško zaščitene zgradbe arhitekta Miloša Bonče in financiral njihovo obnovo. Kot pove predsednica muzeja Gaja Zornada, se je muzej v koronskih letih na mecena zanašal tudi pri plačevanju stroškov.
Tako Špetič kot Zornada poudarjata, da se zasebni muzej v slovenskem prostoru ne more financirati izključno iz tržne dejavnosti. Špetič možnost preživetja muzeja vidi v privabljanju novih sponzorjev iz informacijsko-tehnološkega sektorja. Med trenutnimi sponzorji muzeja sta telekomunikacijsko podjetje T2 in Porsche Slovenija. Zornada obenem zagotavlja, da s sponzorji, ki bi hoteli vplivati na program muzeja, ne želijo sodelovati. Avtonomija muzeja je zagotovljena tudi z natančno opredeljenimi sponzorskimi paketi.
Avtonomijo muzej, čeprav je mecen Štamcar obenem tudi njegov podpredsednik, ohranja tudi napram svojemu dobrotniku. Zornada poudarja, da je podpredsedniško funkcijo pridobil izključno zaradi zavzetega dela v muzejskem laboratoriju. Špetič meni, da bodo sponzorji iz informacijsko-tehnološke industrije prepoznali vrednost institucije, ki s področjem računalništva seznanja laike, in obenem nudili možnosti za nadaljnji razvoj programerske skupnosti. Muzeju tako s finančnim bremenom svojega obstoja ne bo treba nadlegovati javnih financ.
Kulturne novice je pripravil Tibor.
foto: Radio Študent
Dodaj komentar
Komentiraj