Razmetana soba
Lani decembra je v projektu BiTeater, ki mladim ustvarjalcem ponuja možnost soustvarjanja repertoarja Lutkovnega gledališča Ljubljana, premiero doživela uprizoritev Klemna Kovačiča Razmetana soba.
Ko Kovačič na začetku predstave stopi na oder, ga pričaka s polivinilom pokrita starinska postelja. Odgrne jo in ugotovi, da njeni leseni okvirji ne objemajo žimnice, temveč nabor raznolikih škatel. Med brskanjem po njih Kovačič odkriva pozabljene predmete, ki jih preko sopostavitve na posteljni okvir, osvetljen s pomočjo starega projektorja, spreminja v spominske kompozicije. Te sprva učinkujejo kot tihožitja, ki sugestije zgodb ustvarjajo le z minimalnimi premiki. Kasneje pa ob vse bolj dinamični vključitvi igralčeve telesnosti, ki jo spremlja tudi bliskovita menjava čustvenih stanj, animacija predmetnosti postaja vse bolj kompleksna.
Razmetana soba je torej potovanje po raznorodnih spominskih okruških in raznolikih minulih »jazih« odraščajočega otroka in mladostnika. Ti se gradijo, preobražajo in razkrajajo s sredstvi predmetnega gledališča in z animacijo vsakdanjih predmetov.
Soavtor in dramaturg Razmetane sobe je bil Nik Žnidaršič, ki opiše potek snovanja predstave.
Poleg Kovačiča in Žnidaršiča so za preplet uprizoritvenih elementov in njihovo integracijo v strukturo uprizoritve skrbeli tudi scenografka Katarina Planinc, oblikovalka luči Maša Avsec in oblikovalec zvoka Gašper Lovrec. Medsebojna vezljivost vseh elementov zaživi, ko med raziskovanjem predmetnosti Kovačič snop svetlobe starega projektorja uokviri tako, da majhno okno umesti med stranici postelje. Ko prek njega razpiha prah s starega kovčka, se ta kot rahel snežni prš usuje preko okna. Ko bele rokavice, škatlico in kovinsko posodo postavi v kompozicijo za steklom, se nam zazdi, kakor da skozi okno zremo v sobo naših babic. Razmetano sobo tako pomembno zaznamujejo tudi tisti predmeti, ki s svojo arhaično naravo nakazujejo na pripadnost neki drugi generaciji.
Kako je Kovačič zbral material in oblikoval svojo izhodiščno idejo?
Avtobiografska izhodišča se preko domišljijske obdelave s sredstvi objektnega gledališča pretvarjajo v žanr avtofikcije.
S pomočjo kovčka, bergel in škatle za piškote Kavčič na primer zgradi otroka. Nato pa s komično impersonacijo zdravnika, ki z dinamičnim preigravanjem uporabljenih elementov na njem izvede celosten telesni pregled, subtilno poustvari osebno izkušnjo objektivizacije. Nasičen prizor se prevesi v bolj umirjeno stanje, ko igralec svojo pozornost preusmeri na jabolko – pojočo otroško igračko, ki visi s hrbtišča postelje.
Ustvarjalca potencial vključenih predmetov uporabljata tako, da iz njih tvorita prizore senčnega in objektnega gledališča, do določene mere animirata tudi zvok in svetlobo.
Formalna raznolikost od igralca zahteva prehajanje med številnimi principi animacije in samouprizarjanjem, hkrati pa manevriranje med stiliziranimi igralskimi izrazi, obarvanimi z otroško infantilnostjo ali najstniško dikcijo.
Igralec senčno gledališče združi s srhljivo pravljično pripovedko o umorjenem dedku, ples tenisk z njima lastnim principom gibanja preobraža v zgodbo o mladostniški zaljubljenosti, polni zbliževanj in razhajanj. Avtorsko gledališče tako za razliko od klasičnega pristopa k dramski predlogi igralcu omogoča črpanje vsebin iz osebnih izkušenj, kar preobraža njegov pristop k materialu in lajša vstop vanj.
Ob tem pa nastane tveganje, da se uprizoritev ujame v samonanašalnost. Ustvarjalca se zavedata, da uprizoritveni material zaradi izrazito subjektivne narave zahteva premišljeno obdelavo in umestitev, ki se bo z razširitvijo obravnavanih tem izognila pastem privatnosti.
Sledovi resničnosti se preko ohlapne kronološkosti odraščanja zrcalijo v slikah, ki se izmikajo dobesedni narativi in ves čas spodmikajo zgrajeno referenčnost. Nekateri spominski fragmenti obstajajo le kot avtonomni utrinki, drugi pa preko nizanja novih kontekstov okrog že vključenih predmetov omogočijo sicer ohlapno, zato pa toliko bolj asociativno in svobodno spajanje v gledalčevi zaznavi.
Tematsko se rdeča nit spominjanja najjasneje oplaja s tesnobnimi stanji. Eno izmed njih se odigra v igralčevem dialogu s posnetkom njegovega glasu, ki ustvari skoraj shizofreno izkušnjo iskanja njegove lastne identitete. Uprizoritvena realizacija tako omogoči podoživljanje travmatičnih spominov in njihovo sintezo v igralčevi notranjosti. Ta omogoči, da v zadnji četrtini predstave ustvarjalca rdeče niti izpeljeta v prelom iz predmetnega v performativni kod, ki igralca postavi v center uprizoritve. Preko predmetov – gore rdečih gumbov – ki jih Kovačič stresa preko odra, se naslika dinamična, ritmično zaostrena gledališka izkušnja, ki ob Bowijevi pesmi Absolute Beginners učinkuje kot oda gledališču. Pesem v dotični uprizoritvi deluje tudi kot vodilo gledališke ustvarjalnosti, ki išče kvaliteto v naravnanosti k eksperimentiranju in raziskovanju.
Iz principa spominskega nizanja Kovačič izlušči osnovno sporočilo uprizoritve.
S pomočjo predanosti in začetniškega entuziazma predstava celostno zaživi kot ljubezensko pismo življenju in gledališču.
Avtor Fotografije: Jaka Varmuž
Dodaj komentar
Komentiraj