Revija vs. razstava e.g. ETC.
Prejšnji teden je izšla najnovejša in tretja številka revije ETC. Publikacija, ki si prizadeva izpostavljati umetnike od Balkana do Baltika, se tokrat posveča temi razprodaje ali angleško selling out. Skladno z ustaljeno formo spremlja dvajset predstavljenih umetniških projektov tudi nekaj pisnih prispevkov, mnenjskih rubrik in intervju. O tem, kako točno deluje revija sodobne umetnosti, kakšne priložnosti ali omejitve predstavlja razstava v tiskanem formatu in komu je revija sploh namenjena, smo se pogovarjali z urednico Hano Čeferin, kuratorkama Ajdo Ano Kocutar in Laro Mejač ter gostujočo kuratorko Tīno Pētersone.
Revija se zameji na široko, vendar precej specifično geografsko območje, s čimer prikaže razmerja med umetniškimi scenami in prostori, za katere se avtoricam zdi pomembno, da jih periodično raziskujejo, sopostavljajo in predstavljajo. Več o tem pove urednica Hana Čeferin.
Kuratorke so zadržane do trditve, da poskušajo z revijo kartirati področje sodobne umetnosti na območju med Baltikom in Balkanom. Revija ima sicer rubriko, imenovano Scene map, v kateri gostujoča piska reflektira umetniško sceno tega geografskega področja. Vendar pa kuratorska ekipa poudarja, da jim je pomembnejše k področju pristopati s specifičnimi aktualnimi temami kot pa razbirati poteze področja sodobne umetnosti kot celote. Izrazitejša vsebinska linija namreč že zamejuje, kateri umetniki so lahko v določeno izdajo vključeni, zato se jim zdi, da področja niti ne morejo celovito zajeti. Čeferin pove, kako izberejo temo posamezne številke.
V osnovi želi revija biti razstava v tiskani obliki. Narava medija ta cilj obenem omejuje in ga presega. Dodana besedila ponujajo več kot običajna fizična razstava, dela umetnic, tako kot delo urednice in kuratork, pa so v dvodimenzionalnosti nujno predrugačena. Kot pravi Čeferin, je revija v prvi vrsti eksperiment.
Zanimivo je, da ima poleg urednice in grafičnega oblikovalca revija tudi kuratorke. Predstavljamo si, da so zadolžene za izbor umetnic in projektov ter kontekstualizacijo slednjih v spremnih besedilih. Torej za delo, ki bi ga v revijah običajno enostavno pripisali urednici. Ena sicer ključnih vlog kuratork nasploh – umeščanje del v prostor – pa se v tisku preliva z vlogo grafičnega oblikovalca Zorana Pungerčarja. Prevladujočo estetiko, ki že od prve številke določa vizualno identiteto revije, lahko razumemo podobno kot kontekst razstavnega prostora. Skozi vse strani revije povezuje raznolike prispevke v koherentno celoto in narekuje kulturni oziroma estetski okvir, znotraj katerega revija obstaja.
Estetiko prepoznamo po velikih vijugastih črkah in krepkem tisku, tokrat v zlati barvi, s pogosto arbitrarnimi zamiki odstavkov, ki tesno nabiti nekoliko nelogično nasprotujejo obsežnosti neizkoriščenih delov lista. V skladu s tokratno temo razprodaje vsak prispevek spremlja še podoba zelene nalepke. Te nas spomnijo na cene ali etikete na sadju, na njih pa je napisan kratek, catchy osnutek prispevka, ki ga nalepka označuje.
Vsekakor pa je vloga kuratork zaznamovana s prilagajanjem izbranih del tiskanemu mediju. Kot obrazloži Čeferin, se pri izboru del osredotočajo izključno na vsebino dela in ne na njegovo obliko.
Pētersone pa nasprotno prizna, da nekatera dela zaradi fizikalnosti ne pridejo v poštev.
Prav tu se razkrije specifičnost revije ETC. Kako, če sploh, se lahko prizadevanje za predstavitev umetnikov od Balkana do Baltika uresniči v tiskanem formatu? Četudi predpostavimo, da medij ne vpliva na izbor del, je jasno, da zakonitosti tiska narekujejo način predstavitve projektov.
Izkoriščanje možnosti formata revije, ki ga lahko najdemo v vseh treh številkah, se kaže predvsem v sopostavitvi podob z obrazstavnim besedilom, pri čemer se te bolj svobodno prepletajo, kot bi se običajno na galerijski steni. Razširitve formata revije pa so predvsem v vlogi tehničnih rešitev, ki se ukvarjajo s prikazovanjem dela, kakršno je in je bilo, preden se ga je poskušalo vključiti v kontekst revije. Gre za povezave in QR-kode pri video ali zvočnih projektih. Večina projektov formata revije ne izkoristi za to, da bi ga konceptualno razširila ali da bi format revije narekoval koncept umetniškega dela, temveč se mu formalno in estetsko prilagodijo.
Lara Mejač predstavi, kako s sodelavkami obravnavajo rubrike, ki jih običajno pričakujemo od revije, in predstavi projekt, ki s konceptom prevprašuje format revije.
Fiktivna okrogla miza z alteregi umetnice Nataše Berk obrne na glavo pričakovano sosledje dogodkov. Debata se odvije, zato da postane vsebina v reviji; že v osnovi je zasnovana za besedilo v reviji in ni primarno dogodek, ki bo v reviji zgolj obeležen.
Na podoben način ETC. pristopa k razstavam, ki spremljajo publikacijo. Nekaj predstavljenih projektov je namreč že na ogled v Umetnostni galeriji Maribor, nekaj pa jih bomo videli na ljubljanskem Art Weekendu konec maja. Ustvarjalke želijo, da razstavni cikel spremlja publikacijo in ne obratno, kot je običajno. Poudarjajo, da so fizične razstave sekundarnega pomena, vendar pa že zgolj njihov obstoj namiguje, da v reviji nekaj izostane. O tem več pove gostujoča kuratorka.
Revija torej potrebuje razstavni cikel, da lahko polnopravno predstavi nekatera izmed izbranih del. Ta dela pa revijo uporabijo in jo prikažejo kot katalog ali coffee table book – formata, ki vzdržujeta logiko predstavljanja, dokumentiranja in promoviranja razstav. Omilijo radikalno alternativo razstavljanju, ki naj bi jo revija ponujala, saj vzdržujejo običajno dinamiko, v kateri katalog podpre razstavo.
Funkcija cikla razstav je tudi ta, da revijo odpira širši javnosti oziroma natančneje: vstopi v galerije, ki že imajo ustaljeno in bolj ali manj specifično publiko. Z vključevanjem v njihov program pa estetske in vsebinske naravnanosti institucij vplivajo na vsebino in izrekanje revije.
Čim širšo publiko ustvarjalke poskušajo doseči tudi z izborom in vsebino besedil, ki spremljajo predstavljene projekte. Več o tem pove Kocutar.
Razumljivost vsebine ter čim širši doseg sta kuratorkam torej prioriteta. Tako odgovarjajo na pogoste očitke javnosti o nedostopnosti sodobne umetnosti. Vendar pa želijo s specializiranimi rubrikami ponuditi tudi bolj specifično in usmerjeno vsebino, ki jo v slovenskem medijskem prostoru pogrešajo poznavalke in profesionalke v polju sodobne umetnosti. Kuratorska ekipa sledi načelu združevanja in prepletanja teh dveh ciljev, kar je zagotovo zahtevna naloga. Zdi se, da različna pristopa k nagovarjanju publike kot tudi k obravnavanju sodobne umetnosti zaenkrat le še bivata drug ob drugem. Kompleksnost pristopov in poskus prepleta različnih ravni nagovarjanja pa preglasi težnja po poenotenju v koherentno estetsko celoto.
Foto: ETC.
Dodaj komentar
Komentiraj