29. 12. 2023 - 13.15

»Somewhere between the rubble and trouble a cave is put together.«

Audio file

Današnji kulturni obzornik smo ujeli nekje na poti. Prehajanje prostorov in migracijsko izkušnjo prepleta razstava Tukaj, a nekje drugje, ki je od 15. decembra do 11. januarja na ogled v galeriji ŠKUC. Pogovarjali smo se kulturologinjo in kuratorko razstave Jano Stardelovo.

Stardelova je tudi soustanoviteljica nevladne organizacije Tiiit! Inc., ki se zavzema za pravice žensk in LGBT+ oseb ter prireja edini feministični festival v Makedoniji, in sicer v Skopju. Kuratorka je pri pripravi razstave poskušala strategije dela, ki se jih pri izvajanju festivala v Skopju drugače poslužujejo v javnem prostoru, prenesti v belo kocko galerije. Meni, da je ta prenos možen ob skrbnem ovrednotenju novih hierarhij, v katere njeno delo vstopa z umestitvijo v galerijo. 

Razstavo dojema kot feministično predvsem na podlagi delovnega pristopa. Razstavo so pripravljale dve leti, kar je po besedah kuratorke omogočilo, da so se prijavile na več razpisov ter pridobile dovolj sredstev za pravično plačilo vseh sodelujočih ter delale v manj intenzivnem tempu.

Izjava

Razstava Tukaj, a nekje drugje je bila sprva zastavljena tako, da bi združevala izključno dela oseb z neposredno migracijsko izkušnjo v kontekstu bivše Jugoslavije. V dveh letih – kolikor časa so sodelujoče razstavo razvijale – pa se je tematski okvir razširil na izkušnjo selitev, ki je splošnejša in univerzalnejša. 

Ogled se začne pred levo sobo z delom Névene Aléksovski , ki s predmeti iz osebnega arhiva rekonstruira svoje družinske vezi in makedonske korenine. Ob skrbno zloženem karirastem robčku, na steno zataknjenem s štirimi žeblji na enak način sloni za pest velik kamen. Zraven visijo še štiri poškrobljene bele halje in beležnica s platnicami iz rjavega usnja in porumenelimi stranmi, ki je ne moremo odpreti in prebrati njene vsebine. 

Tema spomina se nadaljuje z delom Lenke Đorójević, ki vzame za izhodišče oglas s forografijo jugoslovanskih športnic na nekem tekmovanju. Ena izmed njih je njena sorodnica. Poleg nje uokviri besedne igre, kjer v diagrame sestavlja besede, kot so paralaksa, psiholapsus, psihoplastično. S tem delom počasi drsimo vstran od geografsko in časovno zakoličenih področij in se selimo v polje spominjanja in izgube ob odhodu.

Četudi izhodišče in orientacijska točka ostaja osebna izkušnja sodelujočih umetnic in kuratorke same, Stardelova poudari, da se ji zdi pomembno izpostaviti aspekte preseljevanja, ki so skupni vsem nam. Tako želi nagovoriti tudi tiste, ki migracij ne dojemajo kot nečesa, kar je del njihovih življenj in prostora, v katerem živijo.

Izjava

Pot nadaljujemo skozi portal Ilije Prokópjevega, leseno konstrukcijo, z vrha katere se dvigujejo glazirane glinene dlani in noge. Ta naj bi služila za opazovanje kometov. Elementi narave, za katere se zdi, da jih lahko srečamo kjerkoli na svetu, postanejo oprijemališča domačnosti za tiste, ki se preseljujejo. Občutek čiste prehodnosti pa spodrežejo polivinilne predelne stene – instalacija Ane Čvórović, ki izpostavlja arbitrarno zarisane meje. Luknje v stenah so zamašene z otroškimi oblačili, ki so jih v naglici morda pustili za sabo. 

V predsobi se nahaja miselni vzorec Andree Knézovič. Ravna linija loči dva scenarija. Na eni strani: »življenje, ki bi ga živela, če bi se odločila ostati« in na drugi: »miselnost, ki bi jo imela, če bi se podredila«. Tako se obhod razstave prične ali konča s soočenjem z izbiro. 

Jana Stardelova poudari, da so znotraj narativa o migracijah običajno izpostavljene le zgodbe tistih, ki se odselijo.

Izjava

Tudi zato je Stardelova k sodelovanju povabila umetnici Eleno Čemêrsko in Ivano MIrčevsko, ki aktivno delujeta v polju kulture v Makedoniji. V video eseju Gostitelj in parazit: Vrelo telo telo postane eden izmed prostorov, ki jih je mogoče naseliti. Umetnici z mešanico posnetih performativnih gest v javnem prostoru in 3D-animacije predstavita odnose izkoriščanja, ki izčrpavajo prostor-telo. 

Izjava

Umetnici stopnjujeta izčrpanost telesa do razkrajanja. Pokažeta nam notranjost telesa v izkoriščevalskem delovnem razmerju, hkrati pa izpostavita zanko, v katero se ujame migrantka: biti mora uspešna – in si želeti uspeha –, saj se je vendar zato preselila. Hkrati pa mora biti uspešna, da si zasluži ostati. Telo kot bivalni prostor pa služi kot prikaz sočasnega razkrajanja okolja, ki ga stopnjuje težnja po vsesplošni hiperproduktivnosti. 

Razstava Tukaj, a nekje drugje ponudi vstopno točko skozi univerzalne elemente časa in prostora – naravo in spomin. Vseskozi preigrava dvojnost intimne osebne izkušnje, ki je ukoreninjena v geopolitičnem kontekstu in tiste, ki se iz njega izpne v splošen občutek dezorientiranosti in vdajanja nenehni prehodnosti. 

Kraj dogajanja

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj