Zgodba o nekem slastnem truplu ali gostija ali kako so se roman abramovič, lik janša, štirindvajsetletna julia kristeva, simona semenič in inicialki z. i. znašli v oblačku tobačnega dima je bil prvi spoj dramatičarke in zdaj že trikratne Grumove nagrajenke Simone Semenič ter režiserja Primoža Ekarta. Predstava je bila iz javnega prestavljena v zasebni prostor, igralci in gledalci pa so se pomešali za isto mizo. Teksti Simone Semenič tako pogosto subvertirajo klasične dramske postulate, kot so, denimo, prostor, čas in didaskalije, in reformulirajo razmerje med tekstom in predstavo. Drevi bo na odru Male drame ponovno oživel spoj Semenič-Ekart, tokrat s predstavo medtem ko skoraj rečem še ali prilika o modrosti in vladarju. Govori Primož Ekart.

* Izjava se nahaja v posnetku.

Mapiranje moči in nemoči pa je nekako v srčiki same predstave. Vladimir, Bogomir in Branimir tako izrisujejo nekakšen dispozitiv razmerij moči.

* Izjava se nahaja v posnetku.

V Stari mestni elektrarni se je v zadnjih dveh dneh premišljevalo o odnosu med umetniki in skupnostmi. Konferenca Pripravljeni na spremembe je tako mapirala različne premisleke o relacijski estetiki, če si izposodimo izraz Nicolasa Bourriauda, ki naj bi že v tem aktu samem ustvarjala nekakšno političnost – nehierarhično, aktivnejšo izkušnjo gledalcev - ali vsaj nek prostor vaje političnih praks. Včeraj je Bojana Kunst s predavanjem Vez participacije in prekarizacije pretresala njuno imanentno zvezanost, njune paradokse in bližino. In kako to, da obrat v participacijo pride prav takrat, ko generalni občutek življenja postane nestabilnost?

* Izjava se nahaja v posnetku.