Včeraj približno petnajst minut po deveti uri zvečer je mednarodni orkester Etno Histeria krenil z odra pred Slovensko kinoteko na Muzejski ploščadi proti Ministrstvu za kulturo na Maistrovi ulici.

Ravnokar se je stemnilo in revno pročelje, ki ga za kulturno označuje le črkovana k-u-l-t-u-r-a, je nemo bolščalo na ulico, kamor je orkestru sledilo kakšnih sto ljudi.

Med pohodom je orkester igral in pel znano čilensko pesem “¡El pueblo unido, jamás será vencido!”, “Združeno ljudstvo ne bo premagano”. Pesem je leta 1973 nastala kot himna gibanja za socialistično transformacijo Čila Salvadorja Allendeja. Po državnem udaru generala Pinocheta istega leta je postala pesem upora. Na poletno noč skoraj pol stoletja kasneje je pesem zvenela skoraj melanholično. Občinstvo jo je prepoznalo, a se ji ni zmoglo pridružiti.

Pred ministrstvom je Matija Solce orkester za trenutek utišal: “To je prazna stavba,” je rekel, “kjer dela le en človek: vratar. Njegov smoter je, da spusti ljudi noter in jih spravi ven, kakor hitro je mogoče.” Nato so glasbeniki zopet povzdignili glasove:

Etno Histeria: “¡El pueblo unido, jamás será vencido!”*

Ljudje so ploskali in se razšli. Vratar se je z nelagodjem prestopal v svoji osvetljeni kletki. Solcetove zadnje besede so ostale brez odgovora v ubornem betonu slovenskega kulturnega ministrstva ali pri občinstvu, ki ga je glasba vodila na Maistrovo ulico. Tik preden je orkester še zadnjič povzdignil glas, je rekel: “Ne zaradi privilegijev, ampak zaradi pesmi!”

* Izvedba, ki jo lahko slišite v oddaji je s koncerta v Kopru, 28. 7. 2020.