Vojna in mir, dekonstruirano
25. aprila je Ljubljana v Galeriji AVA doživela otvoritev instalacije z naslovom Jaz, dekonstruirano. Ustvarila jo je vizualna umetnica Nika Tomažič, s katero sva se pogovarjali o procesu dela in rezultatu njenega projekta.
Instalacija je postavljena v Ljubljano kot adaptacija prvotne samostojne razstave v razstavišču Kulturnega inkubatorja v Mariboru leta 2023.
Ko vstopimo v galerijski prostor, se nam preko projekcije na tkaninah, ki visijo s stropa, ves čas predvaja video kolaž. Ta deluje kot samostojen element in bi ga lahko jemali celo kot eksperimentalni film. Foliji, ki prav tako visita s stropa, odsevata različne barve svetlobe, vse skupaj pa se premika zaradi ventilatorja v kotu. Instalacijo dopolnjujejo majhna ogledalca na stenah, ki pod vprašaj postavljajo pojem sebstva, razloži Tomažič.
Jaz, dekonstruirano torej ne govori zgolj o jazu umetnice, temveč o splošnem vprašanju, kaj je človek. Tomažič odgovor na to vprašanje najde v dvojnosti človeške narave, ki je nekako tudi rdeča nit njene instalacije.
Projekcija, ki se predvaja v »loopu« je sestavljena iz treh delov. V prvem delu je avtorica uporabila posnetke iz Gaze, saj se ji zdi, da najbolje opozorijo na trenutno stanje sveta in opomnijo na grozovitost vojn. Ko se gledalec zave, v kako slabem položaju smo kot družba, se začnejo predvajati naključni posnetki, ki prikazujejo majhne radosti življenja. Umetnica nas s tem želi spomniti na to, kako pomembni so mali srečni trenutki za vsakega posameznika v današnjem svetu.
Že prva dva dela projekcije sta dekonstruirana, toda pozoren opazovalec je zmožen razbrati, kaj prikazujeta. Medtem pa je tretji, zadnji del, veliko bolj abstrakten. Podobe namreč preidejo v nekakšno valovanje, ki se, kot življenje, v valovih dviga in spušča. Tomažič pojasni, kako je sploh prišla do ideje valovanja.
Avtorica je z dekonstrukcijo podob želela ustvariti fluidnost ter občutek prelivanja iz ene podobe v drugo. Hkrati meni, da ravno ta dekonstrukcija najbolj očitno nakazuje dvojnost jaza. Pravi celo, da posnetki sploh ne bi spadali v instalacijo, če ne bi bili popačeni.
Nabor kratkih posnetkov, ki tvorijo celoten video kolaž, ni iz osebnega arhiva avtorice. Pravi, da je njena črpalka za inspiracijo svetovni splet. Tam je tudi poiskala vse posnetke, uporabljene v projekciji.
Video dopolnjuje zvok, ki je sicer ločen od slike, vendar deluje v dialogu z njo pri ustvarjanju skupnega ritma. Brnenje in šumenje na primer podpreta črnino, na kateri vidimo samo valovanje, zadušeni kriki podkrepijo vojne prizore in podobno. Tomažič pojasni, kako je pripravila zvočno podlago, ki jo lahko slišite tudi kot podlago današnje oddaje.
Prisotne pa so tudi bleščice. Na tkaninah, stenah in posnetku. So del avtoričine osebne poetike, ki jo, kot pravi, poskuša ohraniti v vsakem projektu. S tem venomer dodaja svoj podpis raznolikim konceptom.
Jaz, dekonstruirano je instalacija, za katero stoji osnovna ideja oziroma koncept. Veliko stvari pa je prišlo tudi instinktivno med procesom, pravi Tomažič.
Avtorica zatrjuje, da od gledalca ne pričakuje, da bo razumel in doumel vsako sliko. Želi si le, da bi se opazovalec instalacije vanjo poglobil. Le tako jo lahko namreč vidi z osebne plati.
Če bi si želeli ogledati instalacijo, se najavite na e-poštni naslov i%6efo@ava.si " rel="nofollow"> info@ava.si . Instalacija je na ogled le še do 19. maja.
*
Foto: osebni arhiv
Dodaj komentar
Komentiraj