Zomi
Četrtek, sedmega marca, smo preživeli v galeriji Alkatraz na otvoritvi razstave Zomi vizualne umetnice Sare Skenderija. Razstava, ki jo je kurirala Anja Seničar, je del petindvajsete edicije festivala Rdeče zore. Razstava je delni prenos razstave Zoma X, ki je bila preteklo poletje odprta v mariborski galeriji Tkalka. Na tokratni razstavi lahko vidimo tudi nekatera novejša in predelana starejša dela.
Skenderija uporablja različne tehnike, od oljnih barv do lateksa in žameta, ob čemer so nekatera dela bolj slikarska, druga pa bolj kiparska. Vsem pa je skupna raba intenzivnih, lahko bi rekli vsiljivih, barv mesenih odtenkov ter organski videz. V enovitem prostoru Alkatraza so tako razstavljene tkivaste površine, ki so naslikane na nosilce, kot je pleksi steklo, s pentljami izumetničeno sladkih barv, vpete v prazne okvirje, obenem pa po prostoru ležijo predmeti, ki spominjajo na odrte kože. Slike zaznamujejo surove slikarske poteze z debelimi nanosi barv, vsa dela pa so, bolj kot da bi se ponujala za sproščeno motrenje, obiskovalcu dane kot vsiljivo navzoča telesnost.
Umetnici pri pripravi razstave ni bil cilj vzpostavljanje instalacije, ki bi s povezovanjem različnih del tvorila koherentno celoto, ki bi jo gledalec lahko smiselno dekodiral.
Gledalca noče prepričati v sprejetje specifičnega pomena dela, temveč skuša v njem sprožiti dvom. Nerazumevanje avtoričinih posegov igra tako pozitivno vlogo. Motnja, ki jo predstavlja navzočnost nedomačnih predmetov, gledalca zbode – razstavljeni objekti so tako kot on navzoči v prvem planu, občuti jih kot nekaj živega. Izjalovitev dejanja vrednotenja je Skenderija na razstavi v galeriji Tkalka skušala doseči s postopkom sekvenčnega seciranja materije. Razstavljene slike so si sledile po dozdevno linearni logiki seciranja organizma na posamezne kose. Ob tem bi se gledalcu lahko zazdelo, da z vsako sliko prodira globlje do bistva, a se je sekvenca izvedla v fragmentacijo samega nosilca, pleksi stekla, na posamezne koščke. Za doseganje tega učinka pa je bila pomembna tudi oblika razstavnega prostora Tkalke, ki se razlikuje od enovitega prostora galerije Alkatraz.
Skenderija nadalje pove, kako se je postopek seciranja spremenil na aktualni razstavi.
Občutek telesne navzočnosti je umetnica sicer na prvi samostojni razstavi v Dobri Vagi leta 2022 poskušala ustvariti tudi z rabo zvoka, a zdaj meni, da je ta lahko neproduktivna. Zvok lahko gledalcu prehitro sugerira specifično razumevanje dela, na razstavi služi zgolj kot orodje za inscenacijo, prav temu pa se Skenderija skuša izogniti.
Četudi lahko na nekaterih slikah razpoznamo grobe obrise figur, kot so embriji, Skenderija ne abstrahira telesnosti – s tem bi poudarjala nek specifični motiv iz vsakdanjega življenja, kar pa bi spet lahko usmerjalo interpretacijo. Groteskni figuralni elementi nimajo narativne vrednosti. Podobno kot rožnate pentlje, ki služijo kot nosilci, tudi figuralni elementi intenzivirajo organske podobe. Prav tako je tudi z rabo barv.
Četudi posamezna dela povezujejo formalni elementi, ne tvorijo smiselne celote. Bolj kot to, bi lahko rekli, da učinkujejo kot umetno žive navzočnosti in kot take tvorijo serijo, v kateri ni vnaprej določenih povezav. Na to serialnost nakazujejo že imena del in razstav.
Razstava Zomi bo v galeriji Alkatraz odprta do sedemindvajsetega marca.
___
foto: Nada Žgank, Arhiv KUD Mreža
Dodaj komentar
Komentiraj