Človekova najljubša tema: človek
Četrtega in petega marca se je pod okriljem Filozofskega inštituta ZRC SAZU odvila mednarodna konferenca o eksperimentalni teoriji z naslovom Nečloveško, prečloveško: O živalih, pošastih in drugih Drugih. Organizirali sta jo Vesna Liponik in Marisa Žele. V okviru konference so se v dveh dneh zvrstila mnoga predavanja, ki so pod krovno temo združila filozofijo, antropologijo, medijske študije in še mnogo več, vse to pa so storila skozi iskanje človeškega in nečloveškega v popularni kulturi, umetnosti, videoigrah in še kje. Tako so sodelujoči med koferenco pod vprašaj postavili primat človeškega napram Drugemu, kar je bilo v človeški zgodovini vzpostavljeno kot samovšečno dejanje par excellence. Danes pa – vsaj v progresivejših krogih – to hierarhično delitev poskušamo kritično pretresati. Sodelujoči so prihajali tako iz Slovenije kot iz tujine, zato je konferenca potekala v angleščini.
Téma konference se zdi popolna za leto 2025, saj v sodobnem času nečloveško vse bolj vdira v sfero človeškega. Opozorimo lahko na počlovečenje umetne inteligence v njenem razvoju; človeško izkoriščanje narave, ker jo dojemamo kot nekaj ločenega od nas; in ne nazadnje razčlovečenje specifičnih družbenih skupin. Če namreč nanje gledamo kot na Drugega, ki ne sodi v isto skupino kot mi sami, so nepravice, ki so jim te skupine podvržene, lažje opravičljive. Pa vendar naštetih opažanj ne moremo strogo zamejiti le na sedanji čas, s čimer se strinjata tudi organizatorki Žele in Liponik.
Konferenca pa ni poudarjala le binarizma nečloveško-človeško, ampak je bil njen namen tudi približati teorijo in abstraktno teoretiziranje konkretnemu materialu in primerom.
O tem, zakaj ravno v letu 2025 organizirati konferenco s témo človeškega in nečloveškega, pa smo spregovorile tudi z drugimi sodelujočimi. Slišali boste odgovore Jovite Pristovšek, Jacoba Parkina, Adama Pottsa in Jaroslava Švelcha.
V pogovorih s sodelujočimi smo prej omenjeno interdisciplinarnost konference občutile tudi obiskovalke. S sodelujočimi smo se namreč pogovarjale tudi o njihovih predavanjih, ki so obravnavala širok nabor tem. Z Branislavo Vičar, jezikoslovko z mariborske univerze, smo se tako pogovarjale o literaturi in njeni vlogi pri preučevanju koncepta Drugosti.
Ljubezen je pogost motiv v literaturi, v kakšnem odnosu pa so ljubezenska razmerja do pošastnosti kot nečesa povsem nečloveškega? Do tega lahko pristopimo z nekoliko bolj filozofskega zornega kota, ne nujno literarnega. S tem se je na konferenci ukvarjal Jacob Parkin z Univerze v Newcastlu ter nam tudi podal primer romanesknega cikla, v katerem prepozna poskus preseganja konvencionalnega romantičnega odnosa s poseganjem v sfero pošastnosti.
V človekovi zgodovini pa so vlogo antičloveškega – pošasti – pogosto zapolnjevale živali. Na konferenci je o njih govoril Fahim Amir z Visoke šole za umetnost v Bremnu. Z njim smo spregovorile o njegovi najljubši živali, golobu, in o tem, kaj ta predstavlja.
Ljudje živali dojemamo kot ločeno kategorijo od nas, poleg tega pa so v naših očeh postavljene na mesto Drugega tudi zaradi nam drugačnega načina dojemanja sveta. Netopirji imajo denimo sposobnost slišati frekvence, ki jih človeška ušesa niso zmožna zaznati. O živalskih in drugače nečloveških frekvencah je govoril Adam Potts z Univerze v Newcastlu, ki se ukvarja s filozofijo na presečišču s študijami zvoka. V svojem predavanju je spregovoril o filmu Memoria avtorja Apichatponga Weerasethakula, v katerem pomembno vlogo igra frekvenca nečloveškega izvora. Zato smo ga vprašale, v kolikšni meri je možno sploh govoriti o nečloveških frekvencah v filmu in glasbi, če so te konec koncev vseeno ustvarjene od ljudi za ljudi.
Kako nam lahko zvok sploh pomaga pri razumevanju koncepta Drugosti, nam je Potts predstavil z opiranjem na delo francoskega pisatelja, filozofa in literarnega teoretika Maurica Blanchota.
Zvok igra pomembno vlogo ne le v filmih in glasbi, ampak tudi v videoigrah, o katerih je spregovoril Jaroslav Švelch s Karlove univerze v Pragi. Med predavanjem se je navezoval na svojo knjigo Player vs. Monster: The Making and Breaking of Video Game Monstrosity. Specifično: kako so bili prvotni igralčevi nasprotniki soigralci, nato pa so to vlogo prevzele razne pošasti. Do tega je prišlo, ker so tekom razvoja videoigre začele od igralcev zahtevati, da sami premagajo izzive simuliranega okolja, ne samo, da zmorejo premagati sočloveka v računalniški verziji namizne igre. Forma igralec proti igralcu se tako spremeni v odnos igralec proti okolju. Vendar se medij videoiger spreminja še v sedanjosti, saj je dandanes ustvarjenih vse več iger, v katerih igralec sam prevzame vlogo pošasti ali drugih nečloveških bitij. Z Jaroslavom Švelchom smo spregovorile o smiselnosti ustvarjanja takšnih videoiger.
Z Jaroslavom Švelchom smo se pogovarjali tudi o povezavi videoiger s postapokaliptičnim; o distopijah, ki v popularni kulturi vedno bolj prevladujejo v primerjavi s svojimi sestrami utopijami. (Jezni lajež psov nas je pri tem hitro opomnil, da naj se ne spuščamo pregloboko v preizpraševanje antiutopičnega statusa quo.)
O distopijah in njihovem vplivu na uporniški duh študentov smo spregovorile tudi s prej omenjeno Branislavo Vičar.
Toda distopije niso omejene le na fikcijo, najdemo jih tudi v resničnem življenju. Na njihovo oblikovanje pa v veliki meri vpliva razlikovanje med tem, komu človečnost priznavamo in s tem dodeljujemo privilegije statusa človeškosti, komu pa ne. Ta prag je namreč imaginarno konstruiran v posamični oziroma pogosteje kolektivni zavesti elit, ki nato v veliki meri oblikuje naše splošne medčloveške odnose, glede na to, koga vidimo kot sebi bližnjega in koga ne. Tudi rasizem ima svoj vir v tej poustvarjeni meji, ki določenemu delu človeštva človeškost odteguje. Ker ta prag tako temeljno vpliva na naše medčloveške odnose in s sabo nosi precej zgodovinske prtljage, smo o njem spregovorile z Jovito Pristovšek z Inštituta za kulturo in spominske študije ZRC SAZU.
Po vsem tem pa se morda še vedno poraja vprašanje o tem, kaj k našemu razumevanju samih sebe in ljudi na splošno prispevajo razprave o nečloveškem. Za odgovor se lahko zopet obrnemo k organizatorkam.
O ljudeh in Drugih sta se poučila vajenec Martin in mentorica Siri.
Dodaj komentar
Komentiraj