Dragi poslušalci in poslušalke – dobrodošli v današnjem kulturnem obzorniku. Vsem je dobro poznan rek, da je Balkan evropski sod smodnika. Še bolje bi bilo, če bi se rek glasil, da je Kamnik slovenski sod smodnika. Zakaj? No, iskreno, ker nam je prav prišel kul, jezik zvijajoč in zapletajoč uvod. Edina povezava tu zares je smodnik. V Kamniku je namreč med letoma 1852 in 2008 obratovala tovarna smodnika, municije in, po neuradnih informacijah, tudi min in sorodnih reči. O tovarni mrtvaške moke smo na Radiu Študent poglobljeno pisali že leta 2022. Oddajo z naslovom Iskra v sodu baruta najdete na naši spletni strani. V njej se podrobneje razdelajo bolečine in skeline lokalcev, ki se tu ponekod nakažejo. Fokus današnje oddaje namreč ni smodnišnica sama po sebi, temveč dokumentacija tovarne v obliki fotografskega opusa Dušana Letnarja. 

Priložnost za to je omogočila Mestna galerija Ljubljana, ki je Dušana izbrala na podlagi javnega razpisa in mu omogočila razstavo trinajstih fotografij. Izbor in postavitev je Letnar napravil s pomočjo Jošta Franka. Letnar odgovarja na vprašanje, kako je začel s fotografijo. Pri tem izpostavi, kakšno težo imajo na lokalni ravni majhne, samoorganizirane skupine, ki omogočajo pretok in izmenjavo znanja, ki se sicer kopiči v večjih središčih. 

01 Letnar

Tovarna smodnika je bila večino svojega delovanja težko zastražena. Za mlajše generacije, ki so si v njej za nedoločen čas sposojale zapuščeno pohištvo in laboratorijsko opremo, nekaj nepredstavljivega. Dušan ravno to zastraženost mesta v mestu – tovarna je bila namreč skoraj večja od mestnega jedra – izpostavlja kot tisto, kar je zaposlilo njegovo domišljijo.

02 Letnar

03 Letnar 

Kot na koncu izjave pove Letnar, so veliko večino objektov – nekaterih z arhitekturo iz Avstro-Ogrskega cesarstva – v zadnjih nekaj letih porušili. Pogovori na lokalni ravni o zaščiti objektov kot industrijsko kulturno dediščino niso peljali nikamor. A preden se vrnemo k tem turobnejšim temam, pustimo, da nam Letnar razloži zgodovinsko ozadje dveh razstavljenih del. Prvi postanek na levi strani prikazuje zaraščene industrijske objekte, na desni gozd, na sredini pa komaj opazno železnico. Sonce je po našem spominu nekje za industrijskim objektom, sence so relativno definirane, zagotovo pa opazne. Letnar pojasnjuje.

04 Letnar

Stopimo do naslednje fotografije, ki prikazuje osnovno križišče dveh tirov na robu gozda. Za križiščem nasip zelenice, na videz naključen. 

05 Letnar

Fotografije v tem smislu vsebujejo polnost časa – kažejo na popolnoma preteklo preteklost avstro-ogrske manufakture, pol preteklo preteklost Jugoslavije in včerajšnje rušenje teh stavb, hkrati pa opozarjajo na to, da ta zapuščeni prostor vendarle mora imeti neko prihodnost, ki zaradi duha časa ne sme biti le gnitje. 

Smodnišnica, lokostrelstvo in taborniki pa niso edini subjekti Letnarjevega dokumentiranja. Zanimalo nas je, česa izpod njegovega objektiva se lahko veselimo v prihodnje. No, iskreno smo to že vedeli, saj Letnarju sledimo na njegovem Facebook profilu, kjer svojim sledilcem oziroma prijateljem deli svoje fotografije. Na primer dokumente delavcev, ki delajo na povezovalni cesti med dvema bregovoma Kamniške Bistrice. Kar pa je pri nas vzbudilo posebno pozornost, je njegova serija Moji sosedje, ki v razponu približno desetih let dokumentira odraščanje dečkov na vaški kmetiji. Serija je dokumentiranje otroštva, ki počasi izginja. 

06 Letnar

Tako – zdaj smo zabrenkali na vaše srčne strune, zato sledi poprej omenjena turobnost. No, ne zares, samo do neke mere. 

07 Colner

Colner je bil po spletu okoliščin tudi edini Nekamničan, ki smo ga intervjuvali. Logično vprašanje je potemtakem bilo, če mu dejstvo, da z dotično tovarno ni odraščal, spremeni pogled na dela in njegovo razumevanje le-teh. 

08 Colner

Melanholičen pogled na prihodnost Barutane kot sijajnega kraja za luksuzna stanovanja, Lidl, kripto start-upe in suši bare deli stripar Ivan Mitrevski.

09 Mitrevski

Če se na tej točki v času poslušalka sprehodi po Barutani, KIK-u, tovarni mrtvaške moke – bo našla nekakšen približek ekvilibriuma. Nevladne organizacije in kulturniki so pridobili nekaj skladišč in novih odrov, prizorišč za nastope in performanse; celo nekaj, bojda, zaskvatanih sobic. Start-upi, tovornjaki in bodoči kripto milijarderji pa si sicer res lastijo preostanek nekdanje tovarne. Ne glede na to, na katero stran debate se postavimo, jasno ostaja le, da Letnarjeva fotografija, čeprav v svoji formalni podobi preprosta in skromna, kot njen avtor, med ljudmi žge debate in vre pomembne razmisleke. O tem, kako osmisliti preteklost in snovati prihodnost.

V tovarno mrtvaške moke je padel Lenart.