Pozdravljeni v današnjem Kulturnem obzorniku in zadnjem v vrsti intervjujev z nominirankami za nagrado OHO. Pogovarjali smo se z umetnico in fotografinjo Lucijo Rosc, ki je v galeriji P74 razstavila dve deli, ki ju je mogoče brati kot diptih ali kot posamezni deli. Rosc nam najprej predstavi delo NOMA 1 (10:1), ob steno prislonjeno ravnilo iz prosojne plastike. Vanj so vrezane šablone osnovnih likov, s katerimi lahko na papir narišemo popolne kroge, elipse in trikotnike.

NOMA 1 (10:1), ravnilo …

Miselni proces, ki je vodil v nastanek razstavljenih objektov, je zapisan na pisanih samolepilnih listkih; besede in puščice pa so nanje natisnjene.

Pomembno je bilo pa tudi to ...

Umetnica se želji po nadzorovanju vseh svojih okoliščin in perfekcionizmu zoperstavlja z ravno nasprotnim pogledom na svet - s pogledom svoje babice. Tega posreduje skozi babičin osebni predmet, ki je osrednji motiv drugega dela razstavljenega diptiha.

Delo Spominska pena je sestavljeno iz kvadrov oker barve iz mehkega materiala. Ti so sestavljeni v kvadratni meter velik kvadrat, na katerega je natisnjena podoba mobilnega telefona na preklop. Na ozadju je fotografija babice z vnuki. Vidimo pa lahko tudi, da ima lastnica telefona 27 neodgovorjenih klicev.

Nek drug pol tega razmisleka …
 

Še eden izmed elementov, ki tvorijo delo, pa je fotografija na ozadju mobilnega telefona.

In potem sem  našla …

Kot pravi umetnica, so njena dela zastavljena kot reševanje rebusa misli. Posamezni predmeti, materiali in fotografije sprožajo gledalkine spomine in asociacije na neko nedorečeno in splošno občutje otroštva, vzporedno pa umetnica z uporabo družinskega arhiva sestavlja pripoved o svoji družini in družinskih odnosih. Delo ima tako mnoge smeri in pomene, ki učinkujejo tudi brez dostopanja do faktografskih podatkov in njihovih označevalcev, ki jih je umetnica vpletla v delo.

Rosc veriži pomene skozi materiale, ki jih sestavlja in sopostavlja. Na tak način plasti kontekste, časovnice, osebne pripovedi in različne aspekte osebnosti in življenj ljudi iz njene družine. To počne s tiskanjem podob, ki skupaj s svojo podlago tvorijo besedne igre. Z vsakim naslednjim dodanim materialom ali predmetom, kontekst, v katerem bi ga običajno našli, potisne naprej verigo asociacij. Te običajno kažejo na neko univerzalno izkušnjo spomina na otroštvo ali otroško igro, četudi je izhodišče zanje umetničina osebna zgodba.

Igrivost Rosc v projekte vpeljuje tudi z načinom postavljanja umetniškega dela v prostor. Tak pristop je razvila po dolgih letih ukvarjanja s studijsko fotografijo. Fotografski studio je prostor, v katerem poskuša fotografinja vzpostaviti kar se da predvidljive in obvladljive delovne pogoje, da lahko ustvari ravno prav osvetljeno fotografijo. Ko njena praksa ni več porajala napak, ki bi premaknile proces naprej, se je usmerila v postavljanje prostorskih instalacij.

In potem sem se v bistvu vrnila …
 

Gesta sestavljanja kaže na kompleksnost vsebinskih povezav, ki jih poskuša stkati. Četudi se v dotičnem projektu posebej osredotoča na osebno spopadanje s perfekcionizmom in relacijo do babičine ravno nasprotne drže, pa ta projekt zlahka povežemo s tematikami, ki prevevajo večino njenih del.

 Opisuje ali pa prikazuje …
 

Ko govorimo o spominu, otroštvu in domačnosti, nas lahko kaj kmalu prevzamejo nostalgični občutki. Rosc pojasni, kako se do nostalgije opredeljuje v svoji umetniški praksi.

Eno od alinej ...
 

Tudi vračanje v družinski arhiv zanjo ni način obujanja spominov in romantiziranja preteklosti. Predmeti iz arhiva so sprožilci za umetniško raziskovanje, ki se dogaja v interakciji z družinskimi člani. Arhiv tako ne povzdiguje preteklosti, ampak sproža dogajanja v sedanjosti. Skoznje pa umetnica tematizira družinske odnose.

Rosc pojasni še, kako projekti, ki so tako neposredno povezani z njeno družino, vplivajo na ohranjanje družinskih vezi in kako si jih želi prikazati in zapomniti.

Kljub temu da pač …