Šamar novinarju je šamar vsem
V današnjem Kulturnem obzorniku posvečamo pozornost porasti Strategic Lawsuits Against Public Participation ali SLAPP tožb v Evropi. Mednarodna organizacija CASE ali Coalition Against Slapps in Europe namreč poroča, da so leta 2010 v Evropi zabeležili štiri takšne tožbe proti medijem in nevladnim ter aktivističnim organizacijam, leta 2022 pa kar 161. Takšen trend postavlja pod vprašaj svobodo izražanja in medijskega poročanja, zato je letos maja v veljavo stopila evropska anti-slapp direktiva, European Media Freedom Act.
SLAPP tožbo najbolje definirajo tri značilnosti. Prvič: tožeča stranka je na poziciji finančne ali politične moči. Običajno so to korporacije, poslovneži, politiki ali pa celo državne institucije. Druga lastnost SLAPP tožbe je, da je tožena stranka novinar ali aktivist oziroma medijska hiša ali aktivistična organizacija. Pogosto se obtožbe naslanjajo na različne oblike razžalitve ali razkrivanja zasebnih podatkov, četudi so ti podatki v javnem interesu. Glavni cilj tožbe pogosto ni zmaga, ampak onemogočanje nadaljnjega delovanja toženega posameznika ali organizacije, kar lahko prepoznavamo kot tretjo značilnost SLAPP tožb. Tožba tako učinkuje kot finančno izčrpavanje in napore toženih preusmeri v dolgotrajne pravne boje.
Zakaj je Coalition Against Slapps in Europe nastala in kaj so njeni cilji, pojasni Maja Sever, novinarka hrvaške javne televizije, predsednica hrvaškega sindikata novinarjev in predsednica evropske federacije novinarjev, ki deluje kot krovna organizacija približno sedemdesetih novinarskih sindikatov in združenj po celotni Evropi.
Kot omenjeno, je sad prizadevanj CASE tudi European Media Freedom Act, ki je stopil v veljavo maja letos. Direktiva neposredno naslavlja le mednarodne SLAPP tožbe.
Kot primer mednarodne SLAPP tožbe, ki spada pod neposredno regulacijo evropske zakonodaje, naj navedemo tožbo med naftno korporacijo Shell in okoljevarstveno organizacijo Greenpeace, ki jo je Shell vložila lanskega novembra.
A najpogostejše so še vedno SLAPP tožbe na lokalnem in državnem nivoju, kjer sprejeta direktiva ponuja mnoga priporočila za uredbe zakonodaje in predpisov.
CASE uspešno anti-slapp uredbo prepoznava v hitri in avtomatski ovržbi tožb in finančni ter pravni podpori organizacijam in posameznikom.
Država, ki se je po poročilih organizacije CASE v zadnji letih na področju SLAPP tožb najbolj poslabšala, je Poljska. Vzorčen primer SLAPP tožbe je tožba državne plinske družbe Gaz-System proti Nawojki Ciborski, članici mednarodne okoljevarstvene organizacije Gastivist collective in poljske lokalne aktivistične organizacije Last generation. Podrobneje tožbo opiše Ciborska.
Finančno in pravno podporo Ciborski in portalu, kjer je bil članek objavljen, je v tem primeru ponudila organizacija Helsinki Foundation for Human Rights. Pritiski nad posameznimi okoljevarstvenimi aktivisti pa so se stopnjevali.
V Sloveniji lahko primere SLAPP tožb prepoznamo v tožbah Roka Snežiča proti novinarjem portala Necenzurirano. Zadnjo je po poročanju RTV Slovenija vložil aprila letos, očita pa jim kazniva dejanja razžalitve in žaljivih obdolžitev.
Evropske direktive predlagajo nekatere ukrepe proti strateškemu napadanju raziskovalnega novinarstva in kritičnega aktivizma. A dokler ne bo sprejeta državna anti-slapp uredba, bodo kritični glasovi še naprej šamarjeni.
Dodaj komentar
Komentiraj