Staroverci v Posočju
V sredo, 11. septembra, smo si v Cankarjevem domu ogledale ljubljansko premiero dokumentarnega filma Nekoč v Posočju. Scenaristka, montažerka in režiserka filma je Prešernova nagrajenka Ema Kugler, avtorica mnogih eksperimentalnih filmov in treh dokumentarnih celovečercev. Nekoč v posočju, v katerem avtorica raziskuje kulturo starovercev v Posočju, je njen četrti celovečerni dokumentarni film.
V intervjuju nam je Ema Kugler povedala, da za idejno zasnovo projekta stoji pokojni režiser Aleš Verbič, ki je umrl ravno v času nastajanja filma o starovercih.
Kugler pove še, da ji je bila tema staroverstva povsem tuja in si zato sama tega filma nikoli ne bi izbrala.
Knjiga, ki jo je Kugler omenila v izjavi, je zapis ustnega izročila starovercev, ki ga je med letoma 1953 in 1975 zbiral Pavel Medvešček. Pri Založbi ZRC je končno verzijo z naslovom Iz nevidne strani neba izdal šele leta 2015, saj se je starovercem, ki so mu pomagali pri nastanku knjige, zavezal, da bo pričevanja javno objavil šele takrat, ko bosta lunina krajca obrnjena proti Zemlji. Stara vera je obstajala v popolni tajnosti: staroverci so se, kot nam pove Kuglerin film, zaradi nasilnega pokristjanjevanja zavezali molku. Medvešček je šele tekom časa pridobil njihovo zaupanje, da so mu pripovedovali o svoji veri. Zadnje srečanje Medveščka z enim od starovercev upodobi tudi film v enem igranem prizoru, kjer slišimo zgodbo o smrti pripadnika stare vere, ki so ga v Soči utopili kristjani.
Kungler pravi, da v filmu ni želela opletati s svojimi idejami in se je Medveščkove knjige držala, citiramo, »kot pijanec plota«. Pa vendar je v tem skoraj šeststo stranskem delu zelo veliko njej zanimivih pričevanj in bi o vsakem izmed njih lahko posnela svoj film. Odločila pa se je, da namesto kopičenja detajlov raje ponazori njihov način življenja in organizacijo skupnosti. Film se tako začne z naracijo, ki skupaj s slikami narave upoveduje staroverski mit o nastanku sveta. V nadaljevanju pa nam naratorka ob igranih prizorih pripoveduje o navadah starovercev in o njihovih običajih ob smrti in rojstvu. Vsi prizori pa se odvijajo na lokacijah v naravi, ki jih je izbral Silvo Močnik, član Društva Slovenski staroverci. Ob teh prizorih je gledalka nenehoma opozorjena na izgubljene dele te kulture: v kolonialnem kapitalizmu so prevladali drugačni odnosi; kotički narave, ki so jih staroverci častili, pa so so izginili – bodisi zaradi načrtnega uničenja njihovih svetih prostorov, bodisi zaradi posledic vojnega bombardiranja.
Da bi si lahko gledalka kljub spremembam vseeno predstavljala pokrajino, kakršno opisuje ustno izročilo, popisano v Medveščkovem delu, nam film prikaže prostor, ki ga v objektiv kamere ni več mogoče zajeti. To stori s postopkoma montaže in animacije. V kader je na primer dodana prosojna podoba skale, ki je slonela na dveh bregovih reke in je bila uničena v bombardiranju. Iz skalnate jame pa se priplazi animirana bela kača. V kadru se tako prepletajo – obstoječa ali že delno uničena – narava in tudi tisto, česar v njej sicer ne moremo videti, saj je del mita stare vere.
Kljub omenjeni Kuglerini distanci od lastnih idej se v filmu vseeno pokažejo vrednote naracije, ki se zdi, da presegajo staroverstvo samo. To so ravno vrednote ali - bolje - opažanja, ki se vzpostavljajo ob primerjavi med staroverskim in urbano-kapitalističnim svetom. Naratorka – in posledično tudi gledalka – ne more premostiti svojega okolja, ampak ga vzame za izhodišče. To je najbolj očitno v prizorih, ki upovedujejo odsotnost nečesa. Po eni strani je to odsotnost današnjih kulturnih fenomenov. Pri obsodbi človeka, ki je storil krivo dejanje, nam naratorka na primer pove, da v ustnem izročilu ni najti obsojajočih besednih zvez, ki se danes uporabljajo za izrekanje krivde. V filmu pa je še pomembnejši moment odsotnosti ravno izginotje že omenjenih kotičkov narave.
Kugler pove, da lahko zaradi primarnega stika starovercev z naravo to vero imenujemo tudi naravoverstvo. Zato lahko, če anahronistično gledamo na kulturo starovercev, povežemo vzporednice z današnjo ekološko zavestjo ali celo protipotrošništvom. Te vrednote nagovarjajo tudi Kugler.
Avtoričin dodatek, ki se nekoliko odmakne od neposrednega gledišča Medveščkovega dela, pa je pogled na ženske v staroverski kulturi. Naratorka nas zopet opozori na odsotnost nečesa.
Če film Nekoč v Posočju gledamo v primerjavi staroverstva z današnjim svetom in se torej osredotočamo na njegov anahronizem, lahko rečemo, da je aktualen in odgovarja na vprašanja sodobne družbe. Bistvena lastnost filma pa je, da ni in se ne trudi biti le aktualen, ampak – nasprotno – zaobjame predvsem kulturo starovercev, ki je popisana v Medveščkovi knjigi. Tej kulturi se približa z mitično naracijo, ki je vsebovana že v samem naslovu »Nekoč v Posočju«. Ta spominja na začetek mita in napoveduje, da film, kot pravi Kugler, ni zares dokumentarec, saj naj bi ta upodobil dejstva, Nekoč v Posočju pa ima mitsko strukturo. Ker je film kljub temu pripoznan kot dokumentarec, ga lahko že v četrtek ujamete na festivalu DOKUDOC, torej na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma v Mariboru. Tam lahko same presodite, kako Ema Kugler upodobi staroversko kulturo in njihov stik z naravo.
Dodaj komentar
Komentiraj