Dobrodošle nazaj v Kulturnem obzorniku. Iz MSUM-a že hitimo v PTL, kjer se je preteklo soboto odvila 40ka, dogodek v počastitev štirim desetletjem obstoja Plesnega teatra Ljubljana — prve in najstarejše nevladne organizacije na področju sodobne plesne umetnosti v Sloveniji.

Na 42-minutnem dogodku so plesalke Alja Lacković, Petra Peček, Kaja Janjić in Tajda Podobnik obiskovalke pričakale kot šivilja, kozmetičarka, maserka in kelnarca, v desetminutnih intervalih pa so odplesale odlomke iz nekaterih odmevnejših PTL-jevih produkcij zadnjih 40 let. Pojasni vodja projekta in producentka Katja Somrak.

Izjava Katja Somrak

Ker je na dogodku v manjši kapaciteti kot skromni zapisnikar sodeloval tudi avtor pričujočega prispevka, se pomaknimo kar k nedelji, 8. decembra, ko smo se pod še močnimi vtisi prejšnjega večera vrnile na mesto zločina. V sproščenem kontekstu čajanke, pod rojstnodnevnimi baloni, še vedno visečimi s stropa dvorane, se je odvila okrogla miza v moderaciji Andreje Kopač. 

Izjava Andreja Kopač

S svojim pričevanjem je začela Živa Brecelj, dolgoletna direktorica PTL-ja, ki sta ji ob koncu slovesnosti večer prej plesalki in koreografinji Rosana Hribar in Maša Kagao Knez v imenu dolgoletnih sodelavk podelili nagrado za življenjsko delo. Brecelj nas je popeljala na sam začetek, ko je bilo v Ljubljani že moč obiskovati plesne klase, a je na neki točki dogajanje zamrlo. Leta 1984 pa je Ksenija Hribar, sveže vrnjena iz Londona, kjer je soustanovila London Contemporary Dance Theatre, želela profesionalne pogoje dela vzpostaviti tudi v Ljubljani. 

Odlomek intervjuja s Petro Pikalo*

Je v svojem intervjuju, ki si ga lahko ogledate v MSUM-u, povedala plesalka, koreografinja in pedagoginja Petra Pikalo.

Preden se je PTL udomačil na današnji lokaciji na Prulah, je zamenjal kar nekaj prostorov, od majhnega prostora Zveze socialistične mladine Slovenije na Kersnikovi, dvorane v študentskem naselju, do dvorane na Gerbičevi. V drugi polovici osemdesetih je kljub pomanjkanju stalnega prostora tako PTL postal sidrišče sodobnega plesa – tako zato, ker drugega prostora preprosto ni bilo, kot zato, ker so njegove ustvarjalke od samega začetka v goste vabile mednarodno uveljavljene koreografe, ki so za nastajajočo slovensko sceno vodili klase.

Tako so se začeli zlati časi, h katerim so pripomogli tudi tedanji generalni direktor novoustanovljenega Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, želen sodobnega programa in kritična masa občinstev, želna novitet. O teh časih je poleg Pikalo reminiscirala tudi koreografinja in plesalka Nina Meško. 

Odlomek intervjuja s Petro Pikalo*

Odlomek intervjuja z Nino Meško*

Ker je na prelomu tisočletja Plesni teater Ljubljana začel konkurirati za finančna sredstva z novoustanavljajočimi se nevladnimi zavodi na področju sodobnega plesa — zaradi manka osrednje krovne organizacije, v posttranzicijski Sloveniji, ki je razdrobila plesno sceno — je postopno prišlo obdobje razvodenitve zlatih časov. Kot so na okrogli mizi povedale predstavnice srednje in mlajše generacije, je upadel interes za skupne klase, ker scena ni več izobraževala sebe, temveč so plesalke začele bežati v tujino, vsak je postal preokupiran s svojimi avtorskimi projekti, namesto kakovosti pa se je poudarjala kvantiteta. 

Plesni teater Ljubljana kljub temu še danes ostaja nepogrešljiv del sodobnoplesnega dogajanja, med drugim z nudenjem podpore in programov plesnih prvencev, avtorskih opusov in Festivala plesnih perspektiv Ukrep.

Izjava Andreja Kopač

Izjava Katja Somrak

V prispevku je bila uporabljena glasbena podlaga: Kirk Osamayo: Snowy Palace (vir: Free Music Archive, licenca za uporabo: Creative Commons)

* Celotnim intervjujem lahko prisluhnete na povezavi.