Izjava.

Slišali ste besede uvodnega govora viceguvernerja Banke Slovenije Primoža Dolenca ob otvoritvi razstave Študije za zrelost v Mali galeriji Banke Slovenije, ki je bila zaradi “izrednih okoliščin” izvedena na spletu danes ob 11. uri. Navkljub manku finega čebljanja ob kozarčku vina, ki ponavadi pritiče galerijskim otvoritvam, si bo, kot je poudaril Dolenc, razstavo možno ogledati v živo - in sicer do 27. junija.

Program lani ponovno odprte Male galerije nastaja skupaj z različnimi akademijami in fakultetami Univerze v Ljubljani, vendar na tokratni razstavi ne bodo prikazana dela študentov oziroma ne sedanjih študentov. Ker zaradi izrednih razmer koronakarantene in študija na daljavo ni bilo moč pripraviti razstave po utečeni poti, sta se kustos galerije Vladimir Vidmar in kustosinja razstave profesorica dr. Nadja Zgonik odločila razstaviti študentska slikarska tihožitja iz umetnostne zbirke Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Gre za diplomska dela s končnih razstav od konca 50. do sredine 70. let prejšnjega stoletja, ki so jih študenti ustvarili na tako imenovani podiplomski “slikarski specialki”. O genezi razstave smo govorili z Vidmarjem:

Izjava.

Na slikarski specialki so študentje ustvarjali v dialogu s profesorjem - devet razstavljenih del je nastalo večinoma pod mentorstvom profesorja Gabrijela Stupice, ki so mu bila posebej ljuba tihožitja. Kustosinja Zgonik je na spletni otvoritvi poudarila, da je tihožitje enakovreden slikarski žanr in ne zgolj slikarska naloga, hkrati pa priznala, da je odlično kot študijska izkušnja:

Izjava.

Kot je izpostavil Vladimir Vidmar, razstava nudi tako vpogled v same umetnike - katerih zgodnja dela so nemara že in nemara še ne kazala znake sloga, po katerem so kasneje zasloveli - kot tudi vpogled v samo zbirko, ki je večinoma, a ne zgolj, nastala iz del študentov. Izjema, ki potrjuje pravilo, je razstavljeno tihožitje Antona Gojmirja Kosa, prvega prodekana akademije ter prvega direktorja Moderne galerije. Sicer pa se slike vrstijo od najkasnejšega tihožitja Vide Slivniker Belantič iz sredine sedemdesetih, na katerem po Vidmarju figuralika že prehaja v abstraktno draperijo, preko del pionirja računalniške umetnosti Edvarda Zajca in pionirke slovenskega op arta Milene Usenik do najzgodnejšega dela, tihožitja Bogdana Kiara Meška, pri katerem je najbolj čutiti slog profesorja Gabrijela Stupice. Vendar Vidmar poudari, da cilj razstave ni nuditi časovni ali slogovni pregled slovenskega povojnega slikarstva, ampak predvsem poudariti potencial kasneje priznanih umetnikov, ki je bil že prisoten v študentskih delih.

Izjava.

Gesto razstave lahko razumemo kot politično, namreč kot opolnomočenje umetniškega ustvarjanja in upravičenje umetniških študijev. Kot v letaku k razstavi zaključi Vidmar: “Študentje, katerih dela razstavljamo danes, bodo namreč ključni graditelji umetniškega miljeja prihodnosti.”

***

virtualno otvoritev si lahko ogledate tule [facebook]

Foto - screenshot virtualne otvoritve