Cirkus spremembe

Kulturna ali glasbena novica
11. 8. 2021 - 17.00

Na prvo avgustovsko soboto sem se odpravil v Novo Gorico na ogled predstave Climate of change v okviru isotimenskega projekta. Za projekt sem insajdersko izvedel že nekaj mesecev prej, saj so italijanski producenti Weworld in MagdaClan iskali lokalne organizacije, ki bi jim pomagale pri izvedbi projekta na slovenski grudi. Slovenska članica konzorcija projekta, ki ga vodi italijanski Weworld je Platforma Sloga, ki je predstavo izvedla v sodelovanju z Občino Nova Gorica. V dneh pred uprizoritvijo pa se je o tej predstavi veliko šušljalo po slovenskih »mainstream« medijih, zato mi je uspelo že pred mojim obiskom razbrati, da gre za velik in produkcijsko zelo zahteven projekt, ki pa je bil temu primerno lepo podkrepljen z evropskimi sredstvi.

Kot vsak zaveden prebivalec periferije Evropske unije sem seveda precej skeptičen in a priori rahlo negativno nastrojen proti vsem velikim evropskim projektom, ki nas prihajajo ozaveščat in učit o temah, ki jih v Bruslju določijo kot pomembne in potrebne diseminacije. Toda mojo skepso je krotilo dejstvo, da sem cirkuško skupino MagdaClan spoznal že v času svojega bivanja v italijanski cirkuški prestolnici Torinu in celo videl kakšno njeno produkcijo.

MagdaClan je italijanski sodobnocirkuški kolektiv, ki skupaj ustvarja že približno deset let. Za razliko od številnih ostalih sodobnocirkuških kolektivov so se odločili nadaljevati tradicijo nastopanja v cirkuškem šotoru, s katerim zadnje desetletje potujejo po Italiji, včasih pa jih zanese tudi v tujino. Osebno menim, da je dandanašnji odločitev za ohranjanje te nomadske kulture precej politično relevantna, saj je v nasprotju z udobnim ustaljenim življenjem povprečnega evropskega prebivalca in s tem tudi nekako kljubuje sodobni potrošniški kulturi, ki temelji na večanju osebnega udobja. Giulio Lanfranco nam pojasni razloge cirkusantov za nastopanje v cirkuškem šotoru.

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Giulio mi je tudi omenil, da je kolektiv zmeraj deloval horizontalno in da so vse odločitve, tako umetniške kot tudi organizacijske, sprejemali skupaj. Življenje s šotorom in nastopanje v jem pa s sabo prineseta tudi veliko drugega dela poleg nastopanja, tako da so se s časom vsi naučili biti tudi tehniki in tehnice, svetlobni oblikovalci in oblikovalke, producenti in producentke in tako dalje.

Predstava Weland pa je bila tudi zanje velika preizkušnja, saj se tako velikega projekta pred tem še niso lotili, hkrati pa je prišel ravno v obdobju po skoraj dveletni koronski pavzi. Drastična sprememba v velikosti produkcije, pravi Giulio, je vplivala tudi na dinamiko skupine, vendar so se kljub večjim pritiskom trudili ohraniti svoj prvotni horizontalni način delovanja.

Poleg predstave je v projekt vključenih še nekaj spremljevalnih aktivnosti ‒ delavnice grafitiranja z mahom, cirkuške delavnice in frizerski salon »change your hair, change your mind” ‒ ki jih podpirajo lokalne prostovoljke. Ema nam pove nekaj o svoji izkušnji.

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Sama predstava Weland prikazuje vpliv podnebnih sprememb na človeške migracije in socialna trenja. Njen cilj je o teh tematikah poljudno ozaveščati predvsem mlado publiko.

Predstava je tako zapakirana kot velik spektakel, ki se samokritično sprašuje o primernosti svoje senzacionalistične forme za predstavitev teh sicer težkih in morbidnih tem. Na odru, ki je sestavljen iz dveh tovornjakov, ladijskega kontejnerja ter visokih nosil za tehnično in cirkuško opremo, lahko vidimo razne kletke, sode za gorivo ter klančine, ki vodijo akrobate na različne nivoje in višine performativnega prostora. Gibalni in akrobatski elementi so vpleteni v pripoved in akrobati se namesto težkim trikom in prikazovanju viška cirkuških disciplin posvečajo sestavljanju poetičnih slik, ki včasih podkrepijo govorjeno pripoved, včasih pa z izrečenim vzpostavljajo kontrast. Oder se spreminja ‒ od ironičnega prikaza naftnih mahinacij in izkoriščanja delovne sile do resnobnejših prikazov neurij in poplav. Včasih akrobati skačejo čez kotaleče se sode, kar je zelo jasna alegorija Mijamotove legendarne računalniške igre Donkey Kong, včasih pa se podrejajo izkoriščanju lika, ki spominja na mladega Trumpa in nam pove: »I buy, I sell and I do it well.« Uro in pol dolga predstava, ki je ves čas podkrepljena z živo avtorsko glasbo, se po vsem povedanem zaključi s stavkom »Saj je samo cirkuška predstava, ne?« in nas tako po dolgem domišljijskem potovanju spet vrne v realnost.

Projekt s spektaklom doseže svoj cilj ozaveščanja širše publike. Čeprav ostane razumevanje problema zaradi govorjene angleščine in omejitev performativnega predstavljanja zelo kompleksnega vprašanja vsaj za del publike po ogledu predstave bolj površno, spektakel doseže svoj namen že s tem, da na kup privabi veliko število ljudi, ki odidejo navdušeni, mogoče pa tudi bolj pozitivno naravnani do tem, povezanih z migracijami in podnebnimi spremembami, ter dovzetnejši zanje.

Izjava se nahaj v posnetku oddaje.

Sodobni cirkus tukaj v spektakel vstopi s svojo nevtralno družbeno pozicijo. Po eni strani je cirkus že tradicionalno zelo ljudska umetnost, ki jo pridejo radi pogledat tako mladi kot stari. Po drugi strani pa je sodobni cirkus prebavljiv tudi za umetniške elite, ki bi se nad tradicionalnim cirkusom samo zmrdovale. Spektakel se ne predstavlja kot levi ali desni, a hkrati ne izgubi vse svoje ostrine pri pripovedovanju zgodbe, kar je v sodobnem političnem miljeju kar težko dosegljivo.

Seveda je igra, ki želi biti splošno všečna, tudi dvorezen meč. Čeprav doseže svoj cilj ozaveščanja publike, se poraja vprašanje, ali je to ozaveščanje res koristno. Dandanes nas z vseh strani o nečem ozaveščajo in na splošno je povprečen prebivalec Slovenije že precej ozaveščen o aktualnih temah. Sama ozaveščenost, še posebej o okoljevarstvenih vprašanjih, tako ni ravno problematična. Po navadi se zatakne pri motivaciji za aktivizem in izvedbo sprememb. Tukaj je lahko umetnost vseh vrst zelo koristna, saj se lahko posameznika dotakne na globlji ravni, ga malo podreza in ga z nelagodjem spravi iz njegove udobne pozicije »ozaveščenca«.

V tem smislu se mi zdi, da so se organizatorji zavestno odločili za večji domet projekta na račun potencialne globlje sporočilnosti. Verjetno so svoje naredili tudi okovi, ki jih ustvarjalcem ‒ mogoče povsem nenamerno ‒ nadenejo velika finančna sredstva Evropske unije. Na koncu projekta je vseeno treba napisati poročilo, s katerim je treba dokazati, da je bil projekt uspešen. Veliko lažje je to dokazati z jasnimi številkami obiskovalcev in medijskimi objavami, kot pa z iskanjem subjektivnih sprememb pri peščici posameznikov.

A nemogoče je zadostiti vsem pričakovanjem vseh obiskovalcev in kljub antievropskemu negodovanju je kolektivu MagdaClan uspelo pripraviti izvrsten spektakel, ki se loteva zelo relevantnih tem. V primerjavi z ostalimi velikimi produkcijami, ki ciljajo na formo spektakla, mu je uspelo ohraniti in prikazati svojo pristnost, ki sem jo videl v njegovih prejšnjih, manjših produkcijah. Ko bi tudi v ostalih spektakelskih dogodkih videl podobno iskrenost bi mogoče celo spremenil svoje splošno negativno mnenje o spektakelski umetnosti.

 

Piše: Tjaž.

foto: Michele Lapini

_______
Oddajo so omogočila evropska sredstva.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness