Mehanizmi prevajanja
Pozdravljeni v torkovem Kulturnem OFFsajdu. V današnji oddaji jemljemo pod drobnogled uredniške politike humanističnih založb in se sprašujemo, kakšni so uredniški mehanizmi, ki določajo, katere tuje prevode na področju humanistike dobi na pladnju slovenski bralec.
O načinu izbiranja humanističnih del, uredniških politikah, financiranju prevodov in krčenju finančnih sredstev na področju humanistike smo se pogovarjali s predstavnicami dveh ljubljanskih in ene mariborske založbe.
Ker je bazen akademskih in poljudnih del na področju humanistike v sodobnosti tako rekoč nepregleden, imajo urednice in uredniški odbori težavno in odgovorno nalogo izbiranja posameznih del za prevod v slovenski jezik. Postavljeni so torej pred težko presojo o tem, katera tuja dela sodijo med kanonske klasike in katera sodobna dela so družbeno oziroma teoretsko relevantna. Kako potekajo odločitve o prevodih tujih knjig v Društvu za teoretsko psihoanalizo, ki prevode izdaja v reviji Problemi in knjižni zbirki Analecta, pove filozofinja Alenka Zupančič.
Medtem ko pri Društvu za teoretsko psihoanalizo izbor poteka v dialogu med uredništvom in prevajalci oziroma strokovnjaki, je pri Založbi *cf odločitev v večji meri v rokah uredništva. Komentira glavna urednica Založbe *cf Amelia Kraigher.
Zaradi količine področij, usmeritev in pristopov znotraj humanistike slovenske založbe z izbiro prevodov pogosto postavljajo okvire humanističnih razprav, ki potekajo ob strokovni literaturi. To pomeni, da založbe pogosto ne gledajo zgolj na to, katero delo je relevantno, temveč tudi na to, ali to delo ustreza viziji uredniškega odbora. Ta vidik komentira Zupančič.
Tudi na Založbi *cf, ki izdaja vsega skupaj 10 zbirk, skušajo, po besedah urednice, s prevodi podpirati širšo vizijo uredništva.
Vendar količina in kvaliteta prevodov, pričakovano, nista odvisni le od urednikov in prevajalcev, temveč tudi od količine javnih sredstev, ki jih za prevode od Javne agencije za knjigo prejmejo založbe. Tako Kraigher kot Zupančič poudarjata, da brez finančne podpore JAK prevodi humanistike v slovenščino ne bi bili možni, saj se kljub razmeroma dobri prodaji humanistični prevodi na tako majhnem trgu, kot je slovenski, pač ne obnesejo.
Založbe, ki na razpisih JAK niso uspešne, prevodov tako rekoč ne morejo izdajati. To plat zgodbe opiše glavna urednica ter direktorica mariborske Založbe Aristej Emica Antončič.
Po mnenju Antončič je to sicer posledica tako imenovane ljubljanocentričnosti.
Poleg ljubljanocentričnosti naj bi po mnenju Antončič založbe, ki sledijo ustaljeni “psihoanalitski” smeri v filozofiji, dobile višje financiranje.
Očitke o kulturni hegemoniji in višjem financiranju psihoanalize Zupančič zavrača in poudarja, da njihova založba izda zgolj tri do štiri prevode letno. Zupančič ob tem še dodaja, da v založbi spodbujajo dialog z drugimi smermi filozofije, s prevodi avtorjev, kot sta na primer Ludwig Wittgenstein ali analitični heglovec Robert Pippin.
Tako Kraigher kot Zupančič menita, da je glede na sistemsko krčenje sredstev za humanistiko v preteklih letih perspektiva kulturnega boja med založbami napačna. Stališče predstavi Zupančič.
Izboljšanje finančnega stanja slovenskih humanističnih založb, ki bi omogočalo pestrejši nabor prevodov tujih del, verjetno pa tudi širitev uredniških odborov, bo tako zahtevalo skupen angažma in zmožnost preseganja frakcijskih bojev znotraj humanistike. Vendar bo tudi ta potreboval konkretne predloge za rešitev težav neljubljanskih založb in večjo demokratizacijo pri odločanju o tem, kaj je v humanistiki vredno prevajanja.
Dodaj komentar
Komentiraj