Agencija za varstvo konkurence, krajše AVK, je neformalni skupini na Facebooku Prevajalci, na pomoč! zaradi pogovorov njenih članov o minimalni tarifi za prevajalske storitve nedavno izdala opozorilo. Premišljevanje o rešitvah za mizerno nizke honorarje prevajalcev se je nekomu zdelo sporno, zato je skupino anonimno prijavil Agenciji za varstvo konkurence. 

Skupina Prevajalci, na pomoč! se na Facebooku opisuje kot, citiramo: “Brainstorming prevajalcev, lektorjev, jezikoslovcev in drugih navdušencev ... na različne prevajalske in slovnične zagate.” Konec citata. Poleg jezikovnih zagat se v skupini večkrat pojavljajo tudi povpraševanje po prevajalcih in razprave o njihovih socio-ekonomskih tegobah.

Agencija za varstvo konkurence je na podlagi anonimne prijave skupino opozorila, da s pogovori o minimalni sprejemljivi ceni za prevajalsko delo krši 6. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence in 101. člen Pogodbe o delovanju EU, ki ju AVK povzema tako: “Podjetja na trgu med seboj tekmujejo predvsem s ceno. Z določitvijo minimalnih cen prevajalskih storitev pa se med podjetji na trgu omeji oziroma prepreči cenovna konkurenca, saj se z določitvijo minimalne cene izključi negotovost o poslovanju konkurenta. To ima za posledico višje cene teh storitev, običajno tudi ohranitev tržnega deleža in ohranitev oziroma povečanje dobička podjetij, ki ga v primeru, da bi morala tekmovati s ceno, ne bi dosegla.” Konec citata.

Moderatorji skupine Prevajalci, na pomoč! opozorila AVK za naš radio niso želeli komentirati. Ukvarjanje AVK z neformalno skupino na Facebooku pa se zdi nenavadno podpredsedniku Društva slovenskih književnih prevajalcev, Iztoku Ilcu, ki je na naša vprašanja odgovoril pisno: 

“Povsem razumljivo je, da se bodo kolegice in kolegi v panogi, ki je v zadnjih letih doživela strahovit damping, pogovarjali o še sprejemljivi višini honorarjev za različna prevajalska in tolmaška dela. Sporno je, da AVK samozaposlenim prevajalcem očita kartelno dogovarjanje brez poznavanja okoliščin v prevajalski panogi. Očitki o tem, da s takšnim pogovarjanjem onemogočamo prosto oblikovanje cen, so naravnost smešni, če ne že abotni. Očitno za AVK varovanje konkurence pomeni zgolj omogočanje nižanja cene do čistega dna, ne da bi se ob zakonskem črkobralstvu vprašala, kako samozaposleni prevajalci sploh preživimo in kaj to pomeni za kakovost opravljenega dela. S takšnim pogovarjanjem se samo skušamo izogniti najhujšemu. Ob tem se pa lahko samo grenkosladko namuznem in vprašam, ali je pogovarjanje na FB kaj drugače od pogovarjanja pri kavi? Kaj pa okrogle mize in drugi javni dogodki na temo gmotnega položaja samozaposlenih prevajalcev? Bodo nad nas poslali vohljače? Mi bodo prisluškovali po telefonu, če bom komu svetoval, naj dvakrat premisli ob ponujenem plačilu, ki je tako nizko, da prevajalec ali prevajalka dela pravzaprav v lastno škodo? Vse to pa izraža shizofrenost države. Leta in leta je spodbujala samozaposlenost, zdaj pa nam odreka pravico, da si postavimo pošteno ceno. Tudi mi moramo plačati račune in druge življenjske stroške, kar je naše izhodišče - izračun, kakšno ceno si postaviti za dostojno življenje. Za to imamo vso pravico. Tako preprosto je.”

Pogovarjali smo se tudi z eno izmed samozaposlenih prevajalk, ki je želela ostati anonimna. Izpostavila je, da prevajalske agencije zaposlujejo predvsem izkušene, manj izkušene pa tako lažje izkoriščajo:

“Ko začenjaš, je na eni strani problem predvsem, da agencije zahtevajo (zaradi projektnih dokazil) prevajalce z dokazljivimi izkušnjami, česar pa mnogi mladi nimajo. Še bolj kot to pa je na drugi strani problematično, da se mlade izkorišča predvsem za prevajanje pod ceno, torej za prevajanje po dampinških tarifah, kar pogosto opravičujejo z neizkušenostjo prevajalca. Tu pride do situacije, ko so nekateri pripravljeni delati za izjemno nizke cene in tako celoten sistem deluje po principu, da delo dobi tisti, ki dela za manj - večkrat, ko ti ponudijo določeno delo, te prosijo za ponudbo cene, potem pa med večimi izberejo enostavno tistega, ki je pripravljen delati za nesprejemljivo nizke postavke. Včasih zahtevajo od prevajalca tudi testni prevod, pri čemer se pojavljajo tudi prevare, torej od prevajalca zahtevajo testni prevod, ko jim ga ta pošlje, pa rečejo, da ga ne potrebujejo oz. da testni prevod ni bil dober, pri čemer porabijo testni prevod za lastno naročilo in prevajalca ne plačajo. Prevajalski trg je na ta način povsem nereguliran, priporočenih postavk prevajalskih društev se ne drži skoraj nihče, kaj šele, da bi obstajale kakšne inšpekcije, ki bi ugotavljale raznorazne kršitve, ki jih na tem področju res ne manjka,” je zapisala. 

V bran samozaposlenim na področju prevajanja je stopila tudi jezikovna zadruga Soglasnik, ki je nastala prav zaradi mizernih plačil pri prevajanju za velike agencije, da bi z združevanjem posameznikom omogočila večjo pogajalsko moč. Pogovarjali smo se s Tino Perić, predstavnico zadruge, ki nam je predstavila raziskavo o situaciji samozaposlenih na področju prevajalstva in jezikoslovnih ved: 

Izjava

Čemu torej pripisati prekarnost prevajalskega poklica? 

Izjava

Kako pa izboljšati situacijo? Perić zaključi, da sta potrebna združevanje in regulacija:

Izjava