Svetost poezije, vljudnost kritike
V tokratnem Kulturnem offsajdu se je znašel Festival Pranger, ki je letos že osemnajstič zapored snidel aktualne domače pesnike, kritike in prevajalce poezije, svoje mesto na trgu pred sramotilnim stebrom pa so zadnja dva dneva festivala zasedli tudi naši kadri. Letošnja edicija je v grobem postregla z refleksijo devetih pesniških zbirk leta 2020, pesniškim večerom, podelitvijo Stritarjeve nagrade za najboljšega mladega kritika in konceptualno razpravo o razmerju med poezijo in svetim, kar je bilo tudi vodilo letošnje izvedbe. Vsemu naštetemu je že junija letos predhodil dogodek ELA ー Mali Pranger, na katerem so sodelovali osnovnošolci, zmagovalci in zmagovalke literarnega natečaja Poezija in svoboda.
Večidel minulega tedna je tako zaznamovalo pestro dogajanje, najprej v Trubarjevi hiši literature, kjer je bila v torek na sporedu omenjena konceptualna razprava Poezija in sveto. Na njej so svoje poglede na nebesno zveneče razmerje razgrnili avtorica Miljana Cunta, literarni zgodovinar dr. Jonatan Vinkler in filozof, sociolog ter pisatelj Igor Škamperle. Tematika je bila nadaljnje artikulacije deležna tudi na treh kritiških razpravah v Kulturnem centru Rogaška Slatina, kjer so bili od četrtka do sobote “zasramovani” pesniki in pesnice Krištof Dovjak, Maja Vidmar, Marko Matičetov, Ivo Stropnik, Anja Novak - Anjuta, Nina Medved, Muanis Sinanović, Dejan Koban in Manca Košir. Veliko je bilo govora o transcendentnem in vzvišenem, mimobežnem in minljivem v poeziji, pri čemer je bila morda ena redkih izjem, ki smo ji bili mi priča, razprava o Kobanovi zbirki Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven, kjer je pesnik kljub naslovu navidezno naravnan nekoliko bolj tostransko in družbeno angažirano.
O tem, kako in zakaj je prišlo do tega, da je bil letošnji Pranger namenjen svetemu, smo se po zaključku sobotnega dogajanja na terasi tamkajšnjega Grand hotela pogovarjali z direktorico festivala Urško Potočnik Černe. Izvorno je bilo namreč mišljeno, da bi bila tema festivala svoboda, vendar se je organizatorjem po besedah direktorice kasneje ta tema zazdela nekako “preveč na prvo asociacijo”.
Pa je sveto, transcendentno v poeziji res tabu tema? Marsikdo bi namreč utegnil poreči, da gre za “naravno” povezavo, saj je poezija že po svojem neulovljivem, bežnem ontološkem karakterju in neredko precej abstraktnem načinu izrekanja o stvareh metafiziki izjemno blizu. Gre za tabu bolj v smislu zastarelosti takšnega razumevanja poezije, ki je bilo prej samoumevno, danes pa pretirano romantično, kičasto, skorajda smešno? O tem Černe.
Izbor pesnikov za letošnji Pranger sta naredili bivši dobitnici Stritarjeve nagrade, omenjena Diana Pungeršič in Veronika Šoster, skupaj s Petrom Semoličem kot predstavnikom izkušenejših kritikov. Razprave je povezovala Maja Šučur, ki je nagrado, imenovano po velikem slovenskem literatu, prevajalcu, preroditelju slovenskega jezika in enemu prvih estetskih kritikov pri nas, prejela lani leta 2017. Zanimalo nas je, kako izbor kritikov, ki na Prangerju dobijo dvoletni mandat, sploh poteka oziroma če je običajno, da bivši nagrajenci leto, dve kasneje sedejo za kritiško mizo. Po besedah direktorice je navadno prej obratno ー veliko kritikov je najprej povabljenih na Pranger, kasneje pa so nagrajeni. Poleg tega, da mora kritik, kakopak, pisati o poeziji, mora biti ー zato da je izbran ー sposoben v relativno kratkem času temeljito obdelati skoraj ducat pesniških zbirk in dosledno gojiti metadiskurz, ki pesniško-kritiški maraton, kakršen je Pranger, šele naredi smiseln.
Problem, s katerim se Pranger že vrsto let sooča, je ta, da težko dobi kritika ali kritičarko t. i. starejše generacije oziroma, preprosto rečeno, nekoga, starejšega od 60 let, s čimer bi bila zastopanost novih, že uveljavljenih kritikov in starih mačkov bolj uravnotežena ter bi utegnila zainteresirani javnosti ponuditi več. Ta problem ima, kot smo izvedeli, korenine v precej splošnejši problematiki kulturnega sektorja.
Značaj kritike, ki smo mu bili priča na Prangerju, bi lahko najbolj strnjeno povzeli s pridevnikom vljuden. Pretirano burnih razprav namreč ni bilo in zdelo se je, da kritiki in pesniki večinoma sedijo v istem vrednostno-idejnem čolnu. Najmanj nenavadno se zdi, da se je vseh devet pesniških zbirk pretežno dopadlo vsem trem kritikom kot tudi z njimi seznanjeni publiki in da do momenta “kafanske debate”, v kateri bi izbruhnilo malo objestnosti in bi padla kakšna težja stavčna struktura od pogojnika, na srečo ali na žalost ni bilo, s čimer je festival upravičil direktoričine besede iz petkovega večera, ko je spregovorila o Prangerjevi butičnosti.
Petkov večer je, kot že rečeno, ovekovečila podelitev Stritarjeve nagrade, ki jo je poleg nagovora s strani direktorice festivala in župana Rogaške Slatine, magistra Branka Kidriča, pospremilo krajše branje vseh udeleženih pesnikov in pesnic. Letošnji prejemnik nagrade je postal kritik Robert Kuret, ki med drugim piše za časnik Delo in revijo Ekran, v svojih začetkih pa se je kalil tudi pri naši redakciji. Na čik pavzi in ob šampanjcu po podelitvi smo z njim spregovorili o njegovih pogledih na kritiko, vprašanjih, ki naj bi jih zastavljala, in pasteh, ki jih skriva.
Nenapisano bistvo Prangerja je ー tako kot pri večini drugih kulturno-umetniških srečanj ー prej kot v uradnem programu zgoščeno v neformalnih druženjih pred in po njem ter vmes, zaradi česar to ostaja presveto, da bi nam ga uspelo tu dostojno in v celoti artikulirati. Naj vas zato za konec povabimo k ogledu posnetkov vseh dogodkov, zbranih na Prangerjevem YouTube kanalu, medtem ko boste bistvo morali doživeti sami, po možnosti že naslednje leto.
Dodaj komentar
Komentiraj