V današnji oddaji vam razkrijem everything you never wanted to know o gledanju televizije kot otrok v ZDA. Po kratki predstavitvi takratne televizijske kulture, pod drobnogled vzamemo revolucionarni kabelski kanal Nickelodeon, ki je naredil metanje stran hrane in grabežljivo "gimme! gimme!" potrošništvo v ideal za otroke... and it was fucking awesome.

Govorili smo o "temnem", predkabelskem obdobju in sem na hitro (saj tu je ravno poanta, da ni kaj za povedati) preletel pičel izbor televizijskih vsebin za otroke v ZDA. Orisal sem osnovni profil kanalov na obeh frekvenčnih pasovih, VHF (the big networks) in UHF (the tiny local networks + Spanish channels. Mimogrede sem pozabil omeniti, da je nizkokvalitetna UHF televizija svojevrsten pop kulturni fenomen, saj je po njem bila posneta odlična stonerska komedija UHF), in smo videli, kako res skromna je bila bira oddaj za mlade: poleg jutranjega bloka in bloka po šoli, je otrok imel za gledati kvečjemu ponovitve prastarih črnobelih nanizank. Vikend je prinesel Saturday morning cartoons, ki so bile zelo dobrodošle a ki so trajale samo do kakih enih; potem je bilo na vrsti strašansko trpljenje.

Spremembe so se začele že na koncu osemdesetih, ko je kanal Fox začel delati prime time serije, namenjene mlajšim, a pravi preobrat pri Jumičih se je zgodil tisto lepo nedeljo avgusta, 1989. Po "puču" v družini smo dobili kabel. Meni in sestri se je odprl novi svet, svet poln slimea, fluoresenčnih barv in, najpomembneje, "radical" nagrad, od CD playerjev in darilnih bonov za Toys R' Us, do koles in skejtov z vgrajenimi zvočniki. Prestopila sva prag prostora, kjer otroci rulajo, and we never looked back. Govorim seveda o kabelskem kanalu Nickelodeon, ki je svoj čas bil zelo inovativen ustvarjalec vsebin za otroke. Čeprav je danes padel na nivo drugorazrednega programa, namenjenega otrokom tehnološko veščih staršev, ki znajo programirati cenzuro na digitalni televiziji in ki ne dovoljujejo otrokom gledanja South Park ali Jersey Shore, je nekoč bil kanal z blagim kulturnim poslanstvom in kot tak je naredil veliko omembe vrednih oddaj, ki jih še danes cenijo pedagogi, kritiki in pripadniki generacije, ki nam je leta kasneje dala hipsterje.

Med slednjimi nikakor ni bil Double Dare. Otroški kviz, ki je temeljil na konceptu "food fight" in poudaril, da biti otrok pomeni biti umazan, je pa zato toliko lažje osvojil srce in domišljijo bržkone vsakega ameriškega otroka. V normalnem svetu so te odrasli okarali, če so te lotili, ko vrtaš po nosu; na Double Dare pa je vrtanje po velikanskem nosu, polnem slimea, prineslo otrokom zelo privlačne nagrade. Vsi smo hoteli iti na Double Dare; tisti, ki nismo v svoji sobi imeli lastnega telefona, televizorja, glasbenega stolpa smo pa s prepričanjem, da bomo tudi mi nekoč šli na Double Dare, pregnali mračno slutnje, da Amerika le ni tako brezrazredna, kot si američani mislijo. (Pilot je to dejstvo končno sprejel leta kasneje, ko je v manj naivni Sloveniji odkril Marxa; krepka večina njegovih vrstnikov v ZDA še vedno meni, da so razredi nazadnje obstajali pod fevdalizmom.) Ostajajo samo še ponovitve, ki jih lahko gledamo na YouTube in Nick Reboot, in kjer lahko z hudomušnim veseljem gledamo žalosten pogled otroka, ko ga ob zadnjem pisku sirene doleti spoznanje, da zaradi nesposobnosti svojega teammate ne bo šel v Space Camp.