O, da bi mi bil kakor brat,

ki je sesal na prsih moje matere!

Če bi te srečala zunaj, bi te lahko poljubila,

pa me ne bi zaničevali.

Peljala bi te, te pripeljala

v hišo svoje matere;

moral bi me poučiti.

Napajala bi te z odišavljenim vinom,

z moštom svojih granatovcev.

Njegova levica je pod mojo glavo

in njegova desnica me objema.

Moj ljubi spregovori in mi reče:

Tvoje oči, ljubezen, kaj jima pripisati, strah me je, da ja ne bi povedal premalo. Takole slepo, črni luknji vsega najlepšega, ki brez povratka pozauhata in povsem prekrvavita vsakega, kdor se je zmožen koncentriraje razbremeniti vsega in zazreti vanju, samo vanju in nikamor drugam, kajti ničesar drugega ni, potem ko se kdorkoli že utopi v tvojem pogledu, do kraja razbremenjene brezbesedne motrilke spreminjajo svet v svoje milostno zrenje. V želodcu mi popusti in kolena se mi zašibijo, če pomislim, kako premilo me pogledaš, ma niti mene ne, samo kako kratko malo zgolj gledaš, toliko da se mi od miline ne zvrti v glavi, brez zajebancije, ne nakladam in nič baročnega ni na telem besedovanju, nasprotno, vse preprozaično je. Nimaš pojma. Njihovo najnežnejše božanje, katerega medlo pajčolanast soj pijeta svetloba in senca, me raztaplja v prozorno nevidnost, popolnoma neobstojno anonimo, odrešen sem obstoja, bivanja, živetja.

*

Slika: Peter Janzen, cc0.photo