Lep delovni pozdrav vsem! Ob koncu prvomajskega počitnikovanja se spodobi, da se od praznika dela poslovimo z vestnim salutiranjem temu vse bolj nezaslišanemu konceptu – da je oblast v rokah delavstva. Zato se bomo potopili v našo nedavno zgodovino in prebrali nekaj vrstic iz dela našega najmočnejšega polpreteklega politika. Fokus bo na zunanji politiki socialistične Jugoslavije oziroma vzpostavljanju njene državnosti. Takrat je bil za priznanje nove države južnoslovanskih narodov v prvih bojnih vrstah Slovenec Edvard Kardelj, v z današnjega gledišča skorajda mitičnih časih, ko je lahko neki mali južni Slovan, kamoli slovenskega naroda sin igral dejansko kakšno pomembno vlogo.

*

Stalin se je najprej pozanimal, kako je s pogajanji med obema vladama. Ko sva mu pojasnila stališča ene in druge strani, je kmalu prešel na neposreden, odkrit napad na nas jugoslovanske komuniste in na politiko vodstva narodnoosvobodilnega gibanja. Začel je z vprašanjem kralja Petra. Na razmeroma vljuden, a vendar odkrit način nama je rekel, da smo ozki in sektaši, ker ne privolimo, da bi se kralj Peter vrnil v Jugoslavijo. 

Kralji v našem času, je rekel Stalin, že tako nič več ne pomenijo. To je zgolj reprezentanca, ki ne igra nobene posebne družbene vloge.

Potem nama je na široko pojasnil primer romunskega kralja Mihaela, s katerim so se, kakor kaže, prav dobro sporazumeli.

Odgovoril sem mu, da je kralj Mihael nekaj čisto drugega kot kralj Peter. Kralj Mihael nosi samo delno odgovornost, da je Romunija sodelovala v vojni na strani Hitlerjeve Nemčije in sil osi, medtem ko je kralj Peter povezan s četništvom in pokoli, ki so jih zagrešili četniki, s srbsko buržoazno hegemonijo, ki je ni noben naš narod pripravljen sprejeti, odgovoren je za sodelovanje z okupatorjem, za narodovo izdajstvo najhujše vrste.

...

Povabilo v Moskvo je bilo očitno usmerjeno samo na to, da bi Churchillu dokazali, kako si Stalin prizadeva in se trudi pregovoriti Jugoslovane, da bi v največji možni meri uresničili sporazum med Titom in Šubašićem. Pri tem pa je Stalin gotovo mislil in želel ravno nasprotno; a njegova grobost v pogovorih in podcenjevalni odnos do narodnoosvobodilnega gibanja in njegovega vodstva sta bila temmanj tvegana, saj se je Stalin popolnoma zavedal, da Komunistična partija Jugoslavije in narodnoosvobodilno gibanje ne bosta za ceno tujih interesov žrtvovala vsega tistega, kar sta si z veliko krvi najboljših borcev in sploh vsega ljudstva izbojevala v trdnem narodnoosvobodilnem boju. 

Prav zato mi je Stalin, bolj mimogrede, ko ni bilo Šubašića zraven, rekel: 

»Čemu se toliko vznemirjate zaradi tega vprašanja? Saj lahko tega kralja likvidirate pozneje, kadar boste hoteli.«

*