Fikcija pa take fore. Nihče ni umrl. Noben ni bil ubit. Vsaj ne zares. No, kdo najbrž že, ampak celovitega pregleda nad morilskostjo sveta vendale ne moremo imeti. Zato se bomo zadovoljili s klasiko, idealnim čtivom za na plažo. Pred nami je, kajpak – Dostojevskega Idiot.

Naša 600-stranska knjiga je namreč težka limonada. V karnevalu romanopiščeve intence – prikazati pozitivno lepega človeka, ki je lahko v moderni zgodovini seveda samo idiot – namreč spremljamo zapleteno medmrežje ljubavnih odnosov. Ki se seveda iztečejo v umor. Femicid. Moški ubije žensko. Ljubimko. Če povemo v jeziku naše sodobnosti. Tekst je jasno predfeminističen, mi pa ga bomo probali vsaj povohati v obzorju feminizma.

Dostojevski je najbrž mislil v matriki tradicionalizma; prostitucija in pregrešen način življenja, zapeljevanje mladih deklet, nemoralni starci in tako naprej pač povzročajo takšne nevzdržnosti in neizbežnosti, ki se iztečejo v krvi. Kar je seveda nezadostno – dejstvo je, da ženska kot subjekt nima mesta niti kot dobra in marljiva zakonska žena. Bodi mati ali kurba, vpeta je v strukturo podjarmljanja. Usodo Nastasje Filipovne je treba brati ravno v tej smeri: kot izrazito močan, k svobodi, osamosvojenosti in, zakaj ne, emancipaciji nagnjen karakter uvidi, da v svetu, v katerem je bila rojena in za katerega je bila narejena, ni možna ne svoboda, ne osamosvojenost, ne emancipacija. Zato se ji meša in zmeša oziroma meša in zmešava vse okoli sebe; ne star kurbir, ne plemenito lep idiot, ne strastno zaljubljen mladi bogataš je ne morejo osvoboditi. Zato lahko njeno smrt preberemo emancipatorno: je edini izhod iz podjarmljenosti. Umor tako postane samomor. Samomor pa je dosegla s pradavno patriarhalno pravico – femicidom. Katerega žrtev je. 

*

Knez je stopil še bliže, korak, še en korak in se ustavil. Stal in trenutek ali dva privajal oči; ves čas ob postelji ni nobeden spregovoril niti besedice; knezu je razbijalo srce, da se mu je dozdevalo, da ga je slišati po vsej sobi, ko je bila sicer povsod gluha tihota. Vendar so se mu oči že privadile, tako da je mogel razločiti vso posteljo; na nji je nekdo spal; ležal je popolnoma negibno; ni bilo slišati niti najrahlejšega šelestenja, niti najtišjega dihanja. Speči je bil čez glavo pokrit z belo rjuho, vendar je bilo ude nekako nejasno razločiti; po oblikah je bilo videti samo to, da leži zleknjen človek. Naokrog je bila v neredu, po postelji, pri znožju, prav pri postelji na naslanjaču in celo po tleh, razmetana zmečkana obleka, bogata bela svilena oblačila, cvetje, trakovi. Na majhni mizici pri vzglavju so se svetlikali sneti in razmetani briljanti. Pri znožju so bile v sveženj zgrnjene nekakšne čipke in na čipkah, ki so se belile, je pogledoval izpod rjuhe in se kazal delček bose noge; videti je bil, kakor da je izklesan iz marmorja, in je bil strahotno negiben. Knez je gledal in čutil, kako je čedalje vse bolj mrtvo in tiho po sobi, dalj ko gleda. Nenadoma je zabrenčala muha, ki se je prebudila, preletela čez posteljo in utihnila na zglavju. Knez je vzdrgetal.

...

No, potlej me pa poslušaj, Ganja, še zadnjikrat ti bom pogledala globoko v srce; ti sam si me cele tri mesece trpinčil; zdaj sem jaz na vrsti. Poglej tale zavitek, v njem je sto tisoč! Poglej, pri priči ga bom vrgla v kamin, na ogenj, vidiš, vpričo vseh, vsi bodo priča! Kakor hitro ga plameni popolnoma ne zajamejo, zlezi v peč, samo brez rokavic, z golimi rokami, in tudi rokave zavihaj, in potegni zavitek iz ognja! Če ga potegneš ven, bo tvoj, vseh sto tisoč bo tvojih! Samo majčkeno si mogoče opečeš prstke – pa saj gre vendar za sto tisoč, samo pomisli! Za koliko ti bo to zaleglo! Jaz pa si bom napasla oči nad tvojo dušo, ko boš lezel po moj denar v plamene. Vsi so priča, da bo zavitek potem tvoj! Če pa ne pojdeš ponj, bo pač zgorel: nikomur drugemu ne dovolim. Stan! Vsi stran! Denar je moj! … E-eh!« je zavpila Nastasja Filipovna, pobrala ognjilo pri peči in razgrebla dve tleči poleni in, kakor hitro se je ogenj razgorel, vrgla v peč zavitek.

*