Naša tema je bolj ali manj vedno aktualna. Spomnimo, nedavno je naš najprominentnejši aktivistični kolektiv, Inštitut 8. marec, obelodanil veliko zmagoslavje: zbrali so več kot milijon podpisov državljanov Evropske unije v podporo vseevropskega sprejetja zakonodaje, ki omogoča prostovoljno prekinitev nosečnosti, krajše, legalizacijo splava. Zdaj pa naprej v Bruselj fajtat dalje – kot veliki zagovorniki te temeljne ženske, torej človeške pravice lahko ekipi samo čestitamo in želimo nadaljnje triumfe. Kar se na področju reproduktivnih pravic dogaja marsikje po Evropi in svetu, ni za nikamor. Zakaj ne bi bila Slovenija prva straža boja za te pravice?

*

Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. 
Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok. 

*

Stališča obeh strani so videti izključujoča in skorajda ne omogočajo kompromisa. Oboji se sicer strinjajo, da je abortus negativen pojav – tudi za zagovornike je le izhod v sili – in da bi bilo treba storiti vse, da bi število abrotusov zmanjšali, od tod naprej pa se poti ostro ločijo in obe skupini trdno vztrajata pri svojem, obe se naslanjata na svoj vrednostni sistem in hierarhijo prioritet. Zahodne izkušnje nas učijo, da antagonistična stališča do splava ne bodo izginila in da bomo s polemikami o splavu živeli še naprej, ne glede na to, kakšna rešitev bo prevladala.

Najbrž je ob tem prvo demokratično vodilo vsaj zahteva po racionalni argumentaciji (brez nizkih udarcev, diskvalifikacij, osebnih šikaniranj in demagoških gesel), po uveljavitvi večinskega mnenja s pomočjo ustreznih demokratičnih mehanizmov (to mnenje je sedaj nedvomno na strani zagovornikov pravice do splava, kot kažejo vse javnomnenjske raziskave) in po zaščiti drugačnega manjšinskega mnenja.

*