Včasih kak zgodovinski dogodek neko umetnost še posebej opolnomoči. In najbrž bi težko našli boljši in tudi grozljivejši primer od palestinske poezije. Oziroma, če se osredotočimo na objekt tele oddaje, poezije najbolj znanega palestinskega in arabskega pesnika Mahmuda Darviša. ... Brali bomo iz knjige Domovina iz besed, izdane leta 2011 pri Hiši poezije; izbor iz pesnikovega obsežnega opusa in prevod sta naredila Mohsen Alhady in Margit P. Alhady.

*

Morilec gleda privid umorjenega in ne njegovih oči, brez obžalovanja. Tem okoli sebe govori: “Ne obtožujte me, strah me je. Ubil sem, ker me je bilo strah in ubijal bom samo iz strahu.” Tisti gledalci, ki imajo raje psihoanalizo kot nauk pravičnosti, pravijo: “On se samo brani.” Drugi, ki občudujejo zmago napredka nad etiko, govorijo: “Pravičnost je to, kar poklanja radodarnost moči. Umorjeni bi se moral opravičiti zaradi šoka, ki ga je povzročil morilcu!” Tretji, ki obvladajo razliko med stvarnostjo in življenjem, rečejo: “Ko bi se ta nesreča zgodila kje drugje kot v tej sveti deželi, mar bi umorjeni sploh imel ime in slavo? Pojdimo torej potolažit prestrašenega!” Ko so hodili v povorki solidarnosti s prestrašenim morilcem, so jih nekateri mimoidoči tuji turisti spraševali: “Kaj pa je zakrivil otrok?” Odgovorili so: “Odrasel bo in splašil sina prestrašenega.” “In kaj je zakrivila ženska?” Rekli so: “Rodila bo spomin.” “Pa drevo, kaj je zakrivilo?” Rekli so: “Z njega bo vzletela zelena ptica.” Vzklikali so: “Strah in nepravičnost sta temelja oblasti!” Privid umorjenega pa je zrl nanje z jasnega neba. In ko so streljali nanj in niso videli niti kapljive krvi … so obtičali v strahu! 

*